Tiskane izdaje
Očitno se v energetskem potencialu javnosti inducira visoka napetost in se oblast boji, da se bo nenadzorovano sprostila.
Janša mlade nagovarja, naj protestirajo v korist zlatega fiskalnega pravila, češ da ne bo zdajšnja generacija pojedla, kar bodo oni šele morali ustvariti. Predlog proračunskih rezov v šolstvu, znanosti, kulturi in novi DDV za tisk pa kažejo drugačno resnico: oblast je tista, ki mladim z zmanjševanjem možnosti za izobrazbo, intelektualni in kulturni razvoj v resnici že danes jemlje orodja za tisto prihodnost, v kateri bodo morali ustvarjati. Premier tu iz več razlogov nima možnosti za zmago. Zakaj?
V poročilih o sestanku šolnikov z ministrom Turkom smo prebrali, kako se sam minister ne strinja, da »nam« (sam naj bi se kot šolnik poistovetil s šolniki) ministrstvo za finance jemlje nesorazmerno več kakor drugim. Ključ do nenačelnosti vlade je v tem, da se je lotila varčevanja v šolstvu, znanosti in kulturi na način, kakršnega ni mogoče videti, na primer, v zdravstvu ali vojski.
Zakaj torej diferenciacija, ki neti spore? Janez Janša je v Piranu mladim na »mreži idej« pojasnil princip: »Doslej so nam kot alternativo ZUJF prodajali dvig DDV, samo da ne bi bilo treba zmanjšati porabe v javnem sektorju. Šele zdaj, ko je predlagan DDV za periodiko, se govori, da to ni nekaj samo po sebi dobrega.« Kaj Janša in Turk v resnici želita povedati? Da problem DDV na vse izdelke in storitve rešiš, če selektivno obdavčiš časopise, in da problem javnega sektorja rešiš, če selektivno udariš po izobrazbenih institucijah? Tolikšna (ne)načelnost je začetek konca vsake oblasti.
Ekonomist Jože P. Damijan je takšno držo komentiral takole: »Dvig DDV na tiskane izdaje spada med takšne, ne samo butaste, pač pa v svojem temelju izprijene ali, na kratko rečeno, talibanske ukrepe.«
Janša v paket nujnega reševanja države očitno pakira svojo osebno vendeto do vsega, kar seže onkraj njegovega kulturnega obzorja in osebnih zvez. To pa je silno problematično in za Slovenijo uničujoče izhodišče. Odgovor javnosti utegne biti preprost: Da, Slovenijo je treba rešiti, toda ne za ceno uničenja!
Tako pridemo do jedra problema. Vprašanje je, ali predsednik vlade resnično hoče sanirati slovenski javno-finančni primanjkljaj, če bi bila cena za to, da se odpove svoji notranjepolitični alkimiji, ki ima z duhom demokracije bolj malo skupnega. Del te Janševe alkimije je generacijski preskok »od mladine do mladih« in brisanje vsega, kar se je zgodilo vmes. Formulo političnega juventilizma smo v Sloveniji že preizkusili v nekaj mandatih LDS.
Toda tokrat gre za več: gre za ultimativno družbeno dogajanje, za operacijo, v kateri kirurg operira slepič otroka s kijem in mesarico. Stvari gredo predaleč in dobro bi bilo, če bi tokrat Turkovi razumniki nepovratno resetirali sebe, vlado in predvsem njenega predsednika.
