Nekoč Robin Hood, danes davek

Ideja o davku na finančne transakcije je bila dolgo priljubljena med bojevniki za pravično globalizacijo. Na Zahodu sta bili še sredi prejšnjega desetletja v modi predvsem deregulacija bank in konkurenca med državami pri krepitvi svojih finančnih središč. Na veliko so se odpirala vrata skladom hedge, banke so imele proste roke v investicijskem hazardu, dobili smo razvpiti kazino kapitalizem. Posledice njegovega zloma bomo čutili še dolga leta.

Več kot pet let po izbruhu krize s slabimi nepremičninskimi posojili v ZDA se je del EU odločila narediti korak, s katerim bo breme krize nekoliko bolj pravično porazdeljena. Enajst članic, ki se je odločilo za uvedbo davka na finančne transakcije, ki ga radi primerjajo z Robinom Hoodom, naj bi pripomoglo k večji legitimnosti spopadanja s krizo, ki je doslej šlo bolj na roko bankam kot davkoplačevalcem.

Gotovo je, da je odločitev sprejeta pozno. Najprej so države v EU, ki so bile načeloma naklonjene zamisli, trdile, da bi bil smotrn le globalni davek, če nočemo, da bi bila stara celina prikrajšana. Nato se je omenjalo, da bi ga morala uvesti celotna EU, saj bi v nasprotnem primeru, denimo, londonski City dobil še eno konkurenčno prednost pred Frankfurtom. Na koncu ga ne bodo uvedle niti vse članice območja evra. Kljub temu bodo z njim špekulantom nataknjene vsaj malce več kot le simbolične uzde.

Prava preizkušnja zagovornike davka čaka do njegove uveljavitve. Finančna industrija ga bo poskušala čim bolj razvodeniti. Navsezadnje, voditelji G20 so se decembra 2008, tri mesece po propadu Lehman Brothers, ko so bili vzroki za izbruh krize še povsem dvoumni, zavezali k strožji regulaciji bank in finančnih trgov. Veliko je bilo pozabljenega, strožji nadzor nad bankami v Evropi ni še niti črka na papirju. Finančni davek je le ena od front bitke politike za osvoboditev iz neprijetnega objema akterjev finančnega kapitalizma.