Nekoliko neprimerno

Prejšnji teden je bil skoraj mimo oči javnosti dosežen še en plačni dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja. Razumljivo ga je zasenčila begunska kriza, ki sta jo obe strani uporabljali tudi kot pogajalski argument. Vlada ga je v pogajanjih uporabljala na zelo zavržen način. Kot način pritiska na sindikate. Ti naj zato, ker so zaradi beguncev potrebni dodatni proračunski izdatki, odstopijo od nekaterih svojih pogajalskih zahtev.

Takšnih pogajalskih metod nismo vajeni, a nas – glede na to, kam drsi slovenska politika, pa tudi vse bolj sovražno in ksenofobno razpoložen del javnosti – več ne presenečajo. Izkoriščati stisko pred vojno bežečih ljudi za fiskalno izslijevanje je novo dno v družbenem diskurzu in le upamo lahko, da pod njim še ni globljega blata. Tako kot patriotizem brez humanizma, ki ga ob postavljanju »tehničnih ovir« na meji razglaša predsednik vlade ni domoljublje, temveč navadno domobranstvo, tudi takšno izsiljevanje javnega sektorja, ki noče nič drugega kot to, da vlada upošteva dogovorjeno, kaže na politično impotenco. Da bi bila situacija še bolj orwellovska, nam zdaj prva med poslanci največje vladajoče stranke razlaga, da postavljanje »tehničnih ovir«, nikakor ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice. Videti je kot bodeča žica, na otip je bodeča žica, torej ni bodeča žica. Take argumentacije so sposobni le brezdušni in ozkosrčni tehnokrati, ki v beguncih ne vidijo ljudi, ampak le stroške in varnostno grožnjo, ki vidijo zgolj dodano vrednost namesto delavca, ki jo ustvarja, v socialnih izdatkih pa le nekaj, kar moti konsolidacijo proračunske bilance države. In ograja seveda ni ograja, ampak je zgolj »ovira«.

Beguncem kot argumentu se niso izognili niti nekateri sindikati. Oba policijska sindikata sta za 18. november napovedala stavko, in to prav v času, ko se policisti »že tedne in tedne izkazujejo z izjemnim delom z begunci«, kot se je izrazil predsednik vlade, ki se mu ta poteza zato zdi »nekoliko neprimerna«. Kdaj pa je pravi čas za to, da policisti in vojaki, ki jih je vlada v pogajanjih že večkrat zapored spregledala, opozorijo, v kakšnih razmerah delajo, če ne ravno takrat, ko jim celotna država na čelu z vlado poje slavo o njihovem profesionalizmu?

Skrajni čas in edino primerno je, da interesna merjenja moči v javnem sektorju začne spremljati drugačna retorika in drugačen način reševanja težav in konfliktov. Kot smo že večkrat opozorili, o strateškem pristopu k politiki javnega sektorja še vedno ni ne duha ne sluha. Vsakoletna pogajanja o obvladovanju plačne mase so v celoti utišala reformni pristop. Za takšno ravnanje ni več nobenih izgovorov, še najmanj pa je utemeljeno nenehno sklicevanje na krizo in nujno varčevanje. Ob reformi, ki jo snuje ministrstvo za javno upravo, če jo seveda namerava uresničiti, ne bo šlo drugače, kot da vlada zakoplje fiskalno bojno sekiro s sindikati, ki jo ob vsakih pogajanjih odkoplje in začne vojno, ter s tem – poleg interesnega – omogoči tudi širši družbeni dialog o potrebnih posegih v javni sektor.