Nemoč

Napadi v Parizu so zadeli samo jedro francoske družbe in Zahoda. Francija jih razume kot vojno. V glavnem mestu vlada psihološko izredno stanje, saj tarča ni bila konkretna skupina ali simbol, marveč »vsi«. Posebno frustrira nemoč. Kljub večjim pooblastilom varnostnih služb in posegov v svoboščine ljudi po 11. septembru se takšnih napadov ne da preprečiti. Stoodstotne varnosti ni.

Po napadih je predvidljiv ritual zasedanj na različnih ravneh, na katerih bodo politiki napovedali še bolj odločno bitko proti islamističnemu terorizmu. Pričakovan je intenzivnejši obračun z Islamsko državo, čeprav se z napadi iz zraka v takšni vojni ne da zmagati. Težave z integracijo priseljencev, ki v pariških in drugih predmestjih odraščajo v brezperspektivnosti, bodo v takšnih okoliščinah spet zanemarjene.

V Bruslju še vztrajajo pri nadaljevanju odprte begunske politike, a težko si je predstavljati, da napadi ne bodo pripeljali do njenega zaostrovanja. Vlade na vzhodu že razglašajo, da so napadi pokazali, zakaj bi Evropa morala zapreti vrata. Tudi schengenski sistem odprtih meja, ki je že tako pod udarom, bo pod velikim pritiskom. A Evropa mora ubraniti svoje vrednote – svobodo, odprtost, strpnost.

Kljub zaklinjanju, da se ne smemo vdati strahu, bodo posledice napadov velike. Da so bili izpeljani v času žgočih razprav o beguncih, ki bežijo tudi pred terorjem Islamske države, je bilo del strategije. Manipulacije z domnevnim sirskim potnim listom na prizorišču napada pri Stade de France so zlovešče znamenje in voda na njihov mlin.

Poenostavljeno povezovanje džihadizma in pariške noči groze z množicami nedolžnih beguncev je sprevržena taktika, ki služi nadaljnjemu podžiganju strahov. Tu skrajna in populistična politika vidi svojo priložnost. Eden od ciljev strategov napadov je bil tudi povečevanje napetosti z muslimani v Evropi, ki bi jo povzročila radikalizacija politike. Takšen razvoj bi bil njihova zmaga.