Nemško gledališče in slovenska trgovina

Na jutrišnji dan leta 1892 so v Ljubljani s predstavo Jurčičeve žaloigre Veronika Deseniška slavnostno odprli novo Deželno gledališče, prvo takšno stavbo na Slovenskem, ki je bila namenjena uprizarjanju gledaliških predstav tudi v slovenskem jeziku. Ta »tudi v slovenskem jeziku« je pomenil, da so si slovenski gledališčniki stavbo delili z nemškimi; južni del zaodrja je pripadal Slovencem, severni pa Nemcem. To ni bilo všeč ne prvim ne drugim, so pa bili drugi podjetnejši. Združili so se v društvo Deutscher Theaterverein Laibach in s Kranjsko hranilnico, ki je poleg Dežele Kranjske in mesta Ljubljana financirala tudi gradnjo Deželnega gledališča, ustanovili fond za postavitev novega.

Deželno gledališče sta zasnovala češka arhitekta Jan Vladimír Hráský in Anton J. Hrubý. To je bilo povsem v skladu s takratno vero slovenskih kulturnikov v panslavizem, Nemci pa so angažirali Dunajčana Alexandra Grafa, ki kakšnega arhitekturnega presežka na današnji Erjavčevi ulici sicer ni zapustil, je pa zasnoval za takratne razmere preprosto in funkcionalno zgradbo. Nemško, pač. Odprli so jo 4. oktobra 1911. Od takrat nismo v Ljubljani zgradili nobene nove in arhitekturno pomembne stavbe, ki bi bila namenjena izključno gledališču.

Prva predstava, ki je bila na odru sedanje ljubljanske Drame, kot ji radi rečemo, lahko uprizorjena v slovenskem jeziku (Tugomer Josipa Jurčiča in Frana Levstika), je morala počakati do 6. februarja 1919. Od takrat se je Deželno gledališče osredotočilo na opero in balet, (nekoč) Nemško gledališče, namenjeno nemškim gledališčnikom in nemškim gledalcem, pa je obveljalo za osrednje slovensko dramsko gledališče vse do danes.

​Pred tednom dni je ta letos torej že 108 let stara gledališka dama odprla vrata v novo sezono. Kot se spodobi, je premierna uprizoritev – Wildove Salome v režiji Eduarda Milerja – napolnila dvorano. Podeželsko in za sedanje potrebe povsem neustrezno dvorano, ki smo jo zadnjič prenovili pred štiridesetimi (40) leti. Kar je še uspeh, saj odra, zaodrja, garderob in tako naprej nismo prenovili še precej dlje. Gledalec, ki se drenja na neudobnih in škripajočih stolih in ki – razen, če ne sedi v prvi vrsti parterja ali prvega balkona –, nikoli ne vidi celotnega odra, si zlahka predstavlja, v kakšnih pogojih šele delajo gledališki ustvarjalci, naši igralski prvaki. Simbolično ali ne se je ob koncu predstave za nekaj mučnih in dolgih trenutkov zataknila odrska zavesa, ki ni hotela ne gor ne dol … Samo upamo lahko, da je bila stavba nedavno tehnično varnostno pregledana.

Po osamosvojitvi smo sicer vlagali v prenovo kulturne infrastrukture, še zlasti pa v gradnjo knjižnic. V Novi Gorici smo zgradili celo novo gledališče. V prestolnici pa smo predvsem prenavljali: filharmonija, opera, lutkovno gledališče, narodna in moderna galerija, stare vojašnice Jugoslovanske ljudske armade, kamor smo namestili muzeje … V industrijsko cono na obrobju mesta smo postavili nov filmski studio. A po osamosvojitvi v Ljubljani nismo zgradili ene same nove kulturne stavbe nacionalnega pomena. Sploh nobene stavbe kulture.

Naša politična »elita« te potrebe očitno nima. Kot očitno nima kulture, družbene vizije in razsvetljenega poguma.
Slovenija je sicer tista evropska država, ki ima največ trgovskih površin na število prebivalcev.