Nenaravna selekcija

Vsako leto znova preštevamo mrtve v takšnih in drugačnih nesrečah, ki so večinoma posledica aktivnega preživljanja prostega časa. Za suhoparno statistiko so tragične zgodbe posameznikov, ki jim je usoda prekinila življenjsko pot in s tem za vselej zaznamovala še svojce in prijatelje. Drugi preletimo številke, se v najboljšem primeru nekoliko zamislimo in se odpravimo na kolo, motor, v hribe, na vodo ali pod oblake. Da lahko nato nekateri postanejo del statistike.

Ne gre za naravno selekcijo, temveč za izzivanje usode. Preživetje je odvisno od tega, koliko smo pripravljeni izzivati fortuno. Težava pa je, da zaradi precenjevanja lastnih sposobnosti in podcenjevanja izzivov, ki se jih lotevamo, pogosto ne poznamo meja. Neredko je za nesrečo kriva čista človeška neumnost onstran vse zdrave logike in razumnega.

Do včeraj so slovenski gorski reševalci vpisali 274 intervencij in 30 mrtvih ter 61 težje poškodovanih. Ob takšnem tempu bo lanska tragična bera 34 preminulih najbrž zlahka presežena, če vemo, da se poletna turistična konica umirja vsaj do konca septembra. Pozno poletje in zgodnja jesen pa sta vsaj za gornike najbolj priljubljeni del leta. Toda ljubitelji gora zabeležijo približno polovico vseh hujših nesreč. Ostalo pripade športnim aktivnostim v zadnjih desetletjih in tudi delu v gozdovih.

Preventiva gotovo zaleže, toda tragedij nikoli ne bo povsem preprečila. Nesreče so – nekoliko ironično – torej del življenja, čeprav ga neredko končajo. Pravzaprav je število nesreč premo sorazmerno s silovitostjo preventivnih akcij. Preprosta logika zadnjih let nam pravi, da se število tragičnih nesreč povečuje s (turističnim) obiskom najbolj adrenalinskih slovenskih območij. Dogajanja na Tolminskem, Bovškem in Bohinjskem so trendi za celotno Slovenijo. Če torej sprejemamo adrenalinski turizem, potem bodo nesreče vedno del igre in s tem bo treba živeti (kdor bo preživel, seveda). Dežela neštetih lepot in aktivnosti prinaša s seboj tudi prekletstvo tragičnih osebnih zgodb. In te zgodbe ne bodo imele konca.

Ob vsem tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da je v letošnjih 274 intervencijah sodelovalo nič manj kakor 2338 gorskih reševalcev. Čeprav se vsaj 30-krat letos stvari za nesrečnike niso izšle, je vseeno uteha, ki jo zagotavljajo prostovoljci, velika in nekako pomirjajoča. Planika v grbu reševalcev nas spremlja povsod kot nekakšen angel varuh in tudi kot opozorilo. Spremlja nas tako, da na koncu vse skupaj sprejemamo kot nekakšno samoumevnost. Pa ni!

Navsezadnje še vedno zgolj sami največ pripomoremo k temu, da ne postanemo del suhoparne statistike. Morebiti bi zadostovalo že to, da ne tekmujemo z navali adrenalina. Toda zagotovilo je zgolj eno – prihodnje leto ob tem času se vsi ne bomo prešteli! Strašljivo, kajne?!