Neozdravljiva bolezen

»Siva ekonomija je svetovni problem, vsi iščejo rešitve, a jih nihče ne najde,« je na nedavni okrogli mizi o sivi ekonomiji, o kateri smo pisali tudi v Delu, dejal tržaški davčni svetovalec Giuliano Nadrah.

Po podatkih Tax Researcha siva ekonomija predstavlja dobrih 22 odstotkov celotne evropske gospodarske aktivnosti in znaša več kot 3500 milijard evrov. Izguba zaradi nepobranih davkov je 864 milijard evrov oziroma sedem odstotkov BDP evrskega območja.

Slovenci se s 23 do 28 odstotki BDP (številke se razlikujejo zaradi različnih statistik), kar znaša približno deset milijard evrov, neslavno uvrščamo v evropski vrh šušmarjev. Po nekaterih ocenah imamo na leto med 500 milijoni in milijardo evrov nepobranih dajatev, in čeprav je vlada julija lani začela obsežno akcijo, da bi zmanjšala ta problem, se njegov obseg, izražen v BDP, ne zmanjšuje.

Smo Slovenci z novim zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki se bo z izjemo osebnega dopolnilnega dela začel uporabljati 18. avgusta, naposled odkrili bolj učinkovito zdravilo za neozdravljivo bolezen, kot je sivo ekonomijo imenoval italijanski dacar? Da bi se popolnoma pozdravili, je malo verjetno, saj imamo šušmarstvo že v krvi. Z njim smo se v letih, ko nam je goljufanje države pomagalo preživeti ekonomsko krizo, dodobra okužili. In čeprav je bilo za nadzor približno 190.000 pravnih oseb doslej na voljo le okrog 40 inšpektorjev – zdaj se jim bo pridružila še carinska uprava –, je goljufe težko ujeti na delu. Morda bodo simptome nekoliko omilile 25 odstotkov višje kazni, a država bo bolehala, dokler ne bomo spremenili odnosa do goljufanja, ki je tako razširjeno, da je splošno sprejemljivo.