Nepolitika

Pogajanja med Evropsko komisijo in Združenimi državami o zdaj že zloglasnem čezatlantskem trgovinskem sporazumu TTIP se nadaljujejo. S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da ne bodo zaključena v mandatu Baracka Obame. Malo verjetno je namreč, da bo po uporu v lastni stranki, ki se mu je zgodil v kongresu, spet tvegal in s to nepriljubljeno temo oslabil možnosti demokratov na volitvah. Realno je torej mogoče pričakovati, da bodo pogajanja v sklepno fazo prešla približno leta 2018.

Kljub precej oddaljenemu dnevu D za sporazum slovenska javnost upravičeno pričakuje, da se bo do sporazuma opredelila tudi naša vlada. Do zdaj se je na to temo oglašala skoraj izključno zaradi »teženja« novinarjev; na okrogle mize, ki jih organizira civilna družba, pa pošilja (višje) uradnike, ki pojasnujejo zgolj tehnične vidike pogajanj, nimajo pa mandata za politično opredeljevanje o sporazumu.

Zaradi oddaljenosti končne odločitve o usodi TTIP, za katero sploh še ni gotovo, da jo bodo po evropskem parlamentu potrjevali tudi nacionalni, se vlada s tem vprašanjem, kljub veliki polemiki, ki ga sporazum sproža v strokovni in drugih javnostih, očitno še ne misli ukvarjati.

To kaže na nedoraslost demokratičnemu procesu. Vlada ni zbor tehnokratov, ki se le seznanja s tako daljnosežnimi sporazumi, ki v temeljih lahko spremenijo pravila suverenosti, ki vsaj na papirju še vedno veljajo v odnosu brezosebnih multinacionalnih korporacij do držav, odgovornih za blagor ljudi. S tem se spet izogiba prevzemanju politične odgovornosti, ki postaja že paradigma vladanja te oblasti. Pa tudi katere prejšnje, če smo pošteni. Še očitnejši primer tovrstne nepolitike ob podobno strateškem vprašanju je privatizacija državnih podjetij, ki se prav zato sprevrača v navadno razprodajo. Takšna drža je samozanikanje ključne funkcije oblasti: vladanja. Kam vodi odrekanje vloge politike v družbenem življenju, je na konferenci o TTIP, ki jo je prejšnji teden organizirala pisarna evropskega parlamenta, lepo ponazoril državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Aleš Cantarutti. O sporazumu, ki majhne države, kot je Slovenija, pravno lahko postavi v podrejen položaj do korporacij, je nonšalantno dejal, da bo prej ali slej sprejet, saj da je to evolucija.

Sprejetje sporazuma, ki ima tako veliko geopolitično težo, da se je zanj uveljavila oznaka gospodarski Nato, pač ni in nikoli ni bil nekaj naravno samoumevnega, kot je razvoj živalskih vrst. Gre za dolgotrajne in daljnosežne politično-ekonomske procese, ki so lahko uničujoči za družbeni ustroj neke države. Na delu ni nikakršna evolucija, ampak prvovrstni spopad med ekonomskimi interesi korporacij in koristmi ljudi. Takšno neoliberalno logiko, ki se skriva za silami narave, smo že slišali ob izbruhu krize: ta da v bistvu ni posledica niza zgrešenih ekonomskih odločitev in korporativnega pohlepa, ampak je naravna nesreča, ki lahko udari kogarkoli. Če pa pogledamo, kdo je plačal ceno zanjo in kdo se je z njo obogatil, je jasno, da gre za hudo ideološko manipulacijo. Le upamo lahko, da taka logika ne bo prevladala tudi pri TTIP.