Tiskane izdaje
Iz košarkarskega zornega kota je bilo že kar zabavno spremljati zadnje zdrahe v smučarskih in rokometnih logih. O poslovilni tekmi Tine Maze, ki morda niti ne bo zadnja v njeni bogati karieri, in Gorazdu Škofu, ki bi ga selektor Veselin Vujović želel na SP v vlogi prvega vratarja, sam pa bi bil raje druga rezerva. Pod obroči se pač ukvarjamo z drugačnimi zapleti. O tem, kako bi igralce sploh prepričali, naj igrajo v reprezentanci, da je v začetni peterki prostora le za pet mož in da vsi ne morejo biti prve violine. Toda neredko so si kratki stiki v različnih panogah sila podobni, za kar je nešteto razlogov. Naj najprej pometemo pred lastnim pragom: marsikaj zakuha sedma sila, ki poleg športnih odlik asov idealizira tudi njihovo osebnost, bodisi v stiski zaradi nepoznavanja osnovne materije bodisi zaradi potrebe, da bi se zbližala z zvezdniki. Ali ker je resnica preveč dolgočasna.
Med najboljšimi slovenskimi športniki tako mrgoli vrhunskih glasbenikov in kuharjev, ljubiteljev klasične literature in kvantne fizike, odličnih študentov, vzornih mož in mater ter človekoljubov. O njihovi brezmadežnosti, ki je za vrednotenje tekmovalnih dosežkov povsem brezpredmetna in nepotrebna, pa je javnost pripravljenost verjeti, dokler ne posumi, da so domači idoli vendarle krvavi pod kožo in da imajo radi tudi denar. Tako kot ga ima, bodimo pošteni, večina naenkrat ogorčenih navijačev.
Brez natikanja umetnih avreol bi bilo marsikaj bolj preprosto. Ali prave ljubitelje košarke zanima, kakšen posluh ima Michael Jordan, kakšne palačinke najraje peče LeBron James in katera je bila najljubša otroška pobarvanka Gorana Dragića? Jim štejemo v slabo, da imajo več denarja, kot ga bodo utegnili zapraviti vsi njihovi potomci, a kljub temu poskušajo na vsakem koraku zaslužiti dodaten dolar? Morda le Dragiću, ker je naš. Toda če ne bi bili asi ponavadi ambiciozni prek vseh meja, samovšečni, pohlepni in sebični, včasih celo skopuški, verjetno ne bi bili tako uspešni. In ne bi lepšali življenja množicam, ki jih zanima resna plat športa, ne rumene izpeljanke o (ne)popolnih junakih.
Hvala bogu, poslovilne tekme vrhunskih košarkarjev so domala izumrle. Grozila je namreč resna nevarnost, da bi postale parade predimenzionirane nostalgije in kiča. Pravšnji čas je nit pretrgal Jure Zdovc leta 2005, na prireditvi, ki je ostala v spominu kot vrhunec zvezd v evropski košarki. Na eni strani tivolskega igrišča so se slavljencu pridružili njegovi sloviti soborci iz jugoslovanske reprezentance z izjemo že pokojnega Dražena Petrovića, na drugi najboljši, kar jih je v Zdovčevih časih premogla Union Olimpija. Velemojstrov je mrgolelo v obeh moštvih, prav tako milijonarjev, toda nihče ni niti omenil denarja. Morda le toliko, da so dobiček namenili v dobrodelne namene.
Zdovc je takrat priznal, da je bil vedno proti poslovilnim tekmam, saj je vedno gledal le v prihodnost, a so ga nekako pregovorili, tako kot so ga v nešteto drugih stvari. Toda zaradi številnih odlik so mu vsi oprostili pogosto cincanje in nenačelnost. Leta 2005 je denimo zagotovil, da ne bo nikoli več trener, a je na srečo snedel besedo. Tako kot številni drugi, ki radi potarnajo, koliko odrekanja zahteva vrhunski šport. Toda ko pride čas, se kar nočejo posloviti. Užitek pač odtehta vse.
