Nepraznični čas

Jutri zvečer se bodo na ploščadi pred Cankarjevim domom zbrali nasprotniki ukinitve kulturnega ministrstva in tam prižigali sveče. Takšen je načrt Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS). Somišljenike vabijo v čim večjem številu.

Letošnja Prešernova proslava ima torej predigro, ki je ni v glavnem scenariju, kulturni praznik pa predznak, ki sporoča, da je nekaj hudo narobe. KOKS, nastal je pred le nekaj dnevi in združuje večino kulturnih društev v državi, začenja delovati kot civilna alternativa ukinjenega ministrstva.

Je torej pred vrati vojna med kulturno sfero in državo? Čeprav je od daleč ta boj videti kot spopad za običajne interese, ki jih pač ima kultura, bi se zelo kmalu pokazalo, da gre za nadaljevanje slovenskega kulturnega boja z nekoliko premešanimi ideološkimi kartami in z doslej neznanimi sredstvi. Stoletni spopad slovenskih ideologij, ki se mu desnosredinska koalicija zdaj celo pogodbeno odreka, bi se sprevrgel v spopad za novo interpretacijo slovenske držav(otvor)nosti. Je kultura za slovensko državo bistvena ali ni?

Da si je koalicija nakopala stanje »grozečih potreb« po nenehni akciji, kakor so zapisali pri KOKS, je politični problem, ki ga za zdaj še lahko ignorira in to tudi počne. Na preizkušnji je tudi kulturna akcija: bo zmogla ohraniti začetni revolt in ga pretopiti v »dejavnost, ki se bo nadaljevala še ves štiriletni mandat«, kakor so zapisali? Koalicija, ki se za silo razume na kapitalizem, ne razume, da je poteptala simbolni kapital, ki ga ima kultura, kultura pa dobro ve, da je to trenutek, ko gre za vse ali nič. V igri ni uradniški aparat, ta bo tako in tako ostal, v igri je neprimerno več: vprašanje, ali je kultura (njen zgodovinski vložek, samobitnost znotraj EU, jezik) manj kot pragmatika koalicijske pogodbe. Slovenska politika si je iz zgodovinske zaveznice končno ustvarila naravno sovražnico. Za praznovanje ni nobenega razloga.