Tiskane izdaje
V Sloveniji imamo okoli 940 študijskih programov, kar je izjemno veliko programov na študenta. Od leta 2010 zbiramo podatke o študentih oziroma diplomantih, še vedno pa nimamo izračuna, koliko jih študij konča v roku oziroma kakšna je sploh učinkovitost našega izobraževalnega sistema. Je res zelo nizka, precej pod 50 odstotkov, in je prav to vzrok ponavljajočih se priporočil OECD za uvedbo šolnin za redni študij?
Na ljubljanski filozofski fakulteti, na primer, je v lanskem študijskem letu študij prve stopnje v roku končalo le 28 odstotkov diplomantov. V Veliki Britaniji v roku konča študij več kot 80 odstotkov študentov, prav tako visoka je učinkovitost izobraževalnega sistema na Danskem, kjer so pred štirimi leti z reformo povezali financiranje izobraževalnih institucij in študentov z njihovo uspešnostjo študija. Podobno je na Nizozemskem, Češkem in Poljskem ...
Zapisano seveda nikakor ne gre razumeti kot poziv k uvedbi šolnin. Nasprotno! Dokler si država to lahko privošči, je prav, da ima vsak, ki to želi in izpolnjuje pogoje, možnost, da enkrat v življenju brezplačno študira. A naj to možnost tudi ustrezno ceni. Fakultete pa bi morale, ne glede na hitro spreminjanje sveta, »proizvajati« takšne in toliko kakovostnih programov, da bi bili njihovi diplomanti iskan in zaposljiv kader.
Sistem namreč ni sam sebi namen in tudi ni namenjen ne ohranjanju števila izobraževalnih ustanov in služb njihovih zaposlenih. Za dolgoročno gospodarsko rast je zelo pomembno tudi kakovostno izobraževanje in tako kot gospodarstvo bi moral biti konkurenčen tudi izobraževalni sistem, da bi z učinkovito in kreativno miselnostjo študente pripravil na uspešen začetek njihovega profesionalnega življenja. Ali kot je zapisal pred leti zdaj že malce zaprašeni Mićo Mrkaić: proizvajati bi moral »resnično pozitivne eksternalije«.
