Neracionalna racionalnost

Vršiška cesta je znana po Ruski kapelici, kjer enkrat na leto maršira ruska garda. Morda postaja laboratorij na prostem, da bi nam klimatologi lahko še bolj »težili« o globalnem segrevanju. Poleti prijatelji, znanci in turisti na družabnih omrežjih izdajajo svojo lokacijo z nasmeški na fotografijah. Je pa tudi dokaz, da Slovenija iz odročnosti dela zakotnost in državljansko neenakost. Pod pretvezo neracionalnosti zimskega vzdrževanja ceste, ki komaj preseže 1600 metrov nadmorske višine. Pod pretvezo nevarnosti nekaj ton soli, ki da lahko uničujejo cesto – državni tehnični spomenik in osrčje Triglavskega narodnega parka.

Seveda po drugi strani ni pomembno, da zakon o TNP narekuje nadstandard za prebivalce znotraj parka. Nekaj kupov soli resda stane manj kakor domorodci, ki zaradi Vršiča zdaj že več desetletij mešajo jezo z obupom. Še posebno takrat, ko je za odprtje prelaza dovolj pljuniti v roke in odkidati kakšno serpentino. Ampak niti to ni racionalno. Za »nekaj deset vozil na dan«, kakor navaja direkcija za infrastrukturo, že ne. Pri tem pa pozablja, da so prav sedanje omejitve ustvarile sistem, da prometnico uporablja v najboljšem primeru nekaj deset vozil na dan namesto več deset ali celo nekaj sto. Uporaba prelaza Vršič je asociacija na izletniško popotovanje namesto avtomatizem za vsakdanjo nujnost bližnjih in tudi bolj oddaljenih prebivalcev. Ampak prevoznost ni racionalna, ker so prebivalci manj vredni kot sol.

Cesta je vknjižena v šesto kategorijo, kar pomeni, da je pozimi zaprta za ves promet. Kakor da bi jo tja postavil stvarnik, človeško vmešavanje v božjo birokracijo pa bi povzročilo nov vesoljni potop. Prekategorizacija se tako zdi nekaj nemogočega. Seveda v tem primeru govorimo o (neracionalnem) strošku zaradi študij in postavitve protiplaznih zaščit. Plazovi so edini resni argument za nevzdrževanje in temu prav nihče ne kljubuje. Nihče z zdravo pametjo tudi ne pričakuje, da bo Vršič obvezno prevozen ob večmetrski snežni odeji. Ko pa je lahko prevozen, naj bo za trentarsko voljo odprt. Četudi na žalost kakšnega kranjskogorskega posameznika, ki bi imel nekoliko omejeno sankaško dejavnost.

Pri vsem tem je neracionalen kvečjemu sistem pluženja, ko dve cestni službi vsaka na svoji strani gore tekmujeta za osvojitev vrha prelaza. Kakor bi narava praviloma nasula snega prav do krajevnih tabel v dolini. Ker ga včasih pade le več sto metrov na vsaki strani, bi najbrž za bolj stroškovno vzdržno pluženje poskrbela najbližja cestna služba. Na takšno racionalno odkrivanje tople vode Trentarji opozarjajo že dolgo. A so deležni birokratskih odgovorov direkcije namesto argumentiranih pojasnil infrastrukturnega ministrstva, ki edino lahko odloča.

Trentarski argumenti niso klic na pomoč, ampak klic proti neresnosti in nesprejemljivosti. Klic za pragmatičnost in poziv, naj se problemov ne argumentira, ampak – rešuje!