Tiskane izdaje
Poglejmo zadnjih nekaj dni. Zgodila se je pospešena, resda že nekaj mesecev napovedovana menjava poslovnega vodstva onkološkega inštituta, ki bi jo bilo - če se ne bi zdelo nespodobno zaradi pomembnosti položaja te institucije - mogoče primerjati z montipajtonovsko različico komedije zmešnjav. Generalnega direktorja je, resda zgolj védéjevsko, nadomestila njegova pomočnica za pravne zadeve, ki jo je ta v zadnjih izdihljajih izmikajočega se mu položaja prepoznal kot menda osumljeno kaznivega dejanja, jo suspendiral in ji kanil odpovedati delovno razmerje.
Ta peripetija v ozadju skriva paleto neverjetnih zgodb, kakršnih se ne bi branili niti najbolj priznani holivudski scenaristi in režiserji - če te, seveda, ne bi vse preveč mejile na absolutno pretiravanje. Čeprav je pri nas takšen pleonazem razmer in razmerij, še posebno v zdravstvu, nekaj običajnega, pa tega niti najbolj zagrizeni filmofili, kaj šele (v konkretnem primeru) slovenska javnost, ne morejo prežvečiti in prebaviti, ne da bi potrebovali urgentno ukrepanje.
A da slovenska politika, tudi kar se črnega humorja tiče, ne pozna meja, se je potrdilo še v primeru ljubljanskega UKC. Zaupanje za vodenje te ključne zdravstvene institucije v slovenskem prostoru je dobil dosedanji vršilec dolžnosti, ki se je v zadnjih mesecih dušil pod težo očitkov o potezah, ki da so etično nezdružljive z začasno zaupano mu funkcijo. Težko je razumeti, kako v naboru tako različnih kandidatov lahko zmaga tisti, ki si je prislužil največ ne najbolj bleščenih etiket. Značilno slovensko?
Zdravstvo potrebuje spremembe. Na bolje. Brez fars, tragikomedij, kozerij ali, žal, tudi idiotizmov, ki so določali njegov razvoj tako dolgo, da se je ta zelo zapleteni, skrajno subtilni mehanizem družbe, ki je ključnega pomena za njen obstoj in razvoj, zagozdil. In začel zaostajati, se krhati, lomiti in pokati v prepletu pogonskih delov, ki so mu jih kaskadno vgrajevali ali odstranjevali različni politični interesi.
Nevzdržno se zdi, da slovenska politika - kot celota, ne kot servilno usmerjena vladajoča koalicija na eni in nihilistično razpoložena opozicija na drugi strani - ne doume, da je prav zdravstvo adut, od katerega je odvisen izid aktualnega spopadanja ne le z ekonomsko krizo, ampak tudi s precej širšimi izzivi, ki jih pred Evropo postavlja, denimo, begunska kriza. Ta bo odmevala, še dolgo, ne le v slovenski kvadraturi kroga, ampak bo pustila neizbrisen odtis tudi na zemljevidu stare celine.
Bodo ti, ki so odgovorni (tudi) za razvoj slovenskega zdravstva, končno vendarle zmožni reči bobu bob in ukrepati tako, kot je prav?
