Nespodobno

Vse besede o zgodovinskosti so nespodobne. Zgodovina pravne države se ni začela pisati ne 4. junija 2013, ko sta vlada in sodstvo podpisali zavezo državljanom, da bosta storili to, kar morata, ne dan kasneje, ko so trije obtoženi v zadevi Patria postali na prvi stopnji obsojenci, in ne danes, ko sta premierka in pravosodni minister poudarjeno govorila o tem, da Slovenija spet postaja pravna in pravična država.

Nespodobno je do vseh tistih, ki so v preteklih dvajsetih letih bili trde bitke za to, da nismo na celi črti pogrnili pri temeljnih človekovih pravicah, in do tistih, ki dnevno bijejo boj z upravno okostenelim državnim in sodnim sistemom.

Za njih se danes ni zgodilo nič, kar bi morala zgodovina zabeležiti. Stiske ljudi so ostale enake, zgodilo se je le to, da sta si dve veji oblasti olajšali vest in napovedali, da bo zdaj drugače. Če pogledamo od zgoraj, podpis zaveze pravzaprav pomeni priznanje tako izvršne kot sodne oblasti, da doslej nista bili kos temu, k čemur sta zavezani. Prva k temu, da ji je zaupano preudarno upravljanje z državo in druga k temu, da ji trajni mandat in neodvisnost pri odločanju nalagata posebne obveznosti in odgovornosti.

Samo zaradi podpisa zaveze in napovedanih zakonodajnih posegov v sodstvo danes nihče od nas ni nič bližje ali dlje od pravice. Tudi zato, ker niti koalicijska niti opozicijska stran doslej nista dali dokončnih odgovorov, kako se bosta spopadli z očitki protizakonitih ravnanj v lastnih vrstah, pravosodna oblast pa si samo s priznanjem napak v zadevi Hilda Tovšak ne more pridobiti nadaljnjih odpustkov. Nobeni oblasti – ne zakonodajni, ne izvršni in ne sodni – ni mogoče vnaprej odrekati dobrih namenov pri prizadevanjih za več pravne države. Toda ta se bolj ali manj začne in konča pri njenih ravnanjih.