Nevarna razmerja

Vprašanje usode ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc bo v mnogočem zaznamovalo letošnjo politično jesen v slovenski strankarski areni, še zlasti v koaliciji. Možni so vsi scenariji, pri čemer tisti, ki so zgolj omogočili, da se koalicijska vojna začne, računajo na poglobitev špetirja med vladajočimi strankami, da bi se zgodba lahko predčasno končala. Ko koalicijski poslanci podpirajo opozicijske interpelacije, se praviloma zgodbe končujejo. Ena takšnih je bila vlada Alenke Bratušek, ki je neslavno pogorela po razdoru v Pozitivni Sloveniji. Tudi takrat se je zelo dobro vedelo, da so v koaliciji izjemno velike napetosti, pa ne le med njimi, ampak tudi znotraj vladajoče PS. Interpelacija zoper predsednika DL in notranjega ministra Gregorja Viranta pa je bila sprožilec, ki je končala zgodbo Alenke Bratušek, ker so nekateri poslanci PS, ki niso videli dlje od nosa Zorana Jankovića, podprli interpelacijo in s tem pognali vse skupaj v zrak.

Nekaj podobnega se obeta tudi ob interpelaciji ministrice za zdravje, vsaj sodeč po izjavah prvaka Desusa Karla Erjavca. Da bi lahko šlo med Desusom in SMC tokrat na nož, priča tudi odziv ministrice Milojke Kolar Celarc, da je za težave v zdravstvu soodgovorna tudi stranka Desus, ker da so njeni ministri več let – celo Erjavec nekaj mesecev, potem ko je odstopil Tomaž Gantar, danes največji kritik ministrice – vodili zdravstveni resor. Zato preseneča, da se koalicijske stranke sicer še vedno sestajajo in gladijo razlike ob različnih zakonskih novelah, vendar ne na temo zdravstva. Zakaj je tako, se sprašujejo tudi nekateri v koaliciji, a dejstvo je, da bo moral predsednik vlade Miro Cerar mednarodne teme za nekaj časa postaviti v drugi plan in se posvetiti vsebinam, ki notranje trgajo koalicijske stranke. In to čim prej, kajti računati na efekt pozabe in mehčanja stališč zaradi časovne distance bi bila v tem primeru napačna strategija. V politiki namreč velja osnovno pravilo – če problema ne rešiš ali vsaj kažeš voljo po reševanju, potem sčasoma ti postaneš problem. In položaj slovenskega zdravstva ni najboljši, kljub naporom, ki da jih vlaga ministrica.

Cerar v tej zgodbi nima veliko opcij na razpolago, ker na njega pritiska opozicija z interpelacijo, na drugi strani pa koalicijski partner Karl Erjavec, ki ni pozabil na ponižanje konec lanskega leta, ko se je moral umakniti na rezervne okope, kljub jasnim grožnjam, da če ne bo po njihovo, ostane SMC sama in je s tem konec vladne zgodbe. Tokrat, le nekaj mesecev pred volitvami, bi lahko bil Erjavec v taktični prednosti, ker veziva (arbitražna sodba) in velike želje po ohranitvi koalicije (argument politična stabilnost) ne bi bilo več. Zato bo moral Cerar pokazati nekoliko več kreativnosti pri reševanju vse večje koalicijske krize kot lani, ko je zadostovalo, da je kot predsednik vlade vztrajal, manjši član koalicije pa ponižno sklonil glavo in priznal premoč močnejšega. S tega vidika so trenja v koaliciji pomenljiva, ker so tudi prvi resni napovednik, da gre tokrat res. Spomin na zadnje volitve je že zbledel, zdaj je napočil čas za mešanje kart na novo.