Tiskane izdaje
Rezultati študij iz tujine kažejo, da se med prestrukturiranjem gospodarstva, še posebno v povezavi z gospodarsko krizo, poveča odsotnost z dela in invalidnost, zaposleni dvainpolkrat pogosteje poročajo o slabem zdravju, umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja se pri ljudeh, ki doživijo prestrukturiranje podjetja, poveča tudi do petkrat v primerjavi s tistimi, ki tega ne doživijo.
V Sloveniji je slika kar precej drugačna, kažejo zadnji podatki. Medtem ko pri nas ni več poklicnih bolezni, je videti, da imamo Slovenci vse več duševnih motenj in psihosomatskih težav. Lani so zdravniki izdali več kot tri milijone receptov za zdravila, ki vplivajo na razpoloženje, več kot pol milijona receptov pa je bilo izdanih za antidepresive (525.206).
Presenetljivo je, da je drugače kot po svetu, kljub večji porabi zdravil pri nas je odsotnosti z dela zaradi bolezni vse manj, celo najmanj v pol stoletja, odkar spremljamo te podatke. Ne povečuje se niti odsotnost zaradi depresije, ki jo družinski zdravniki in psihiatri vse pogosteje prepoznavajo in zdravijo.
Po drugi strani pa se je v zadnjih 15 letih več kot potrojilo število bolniških odsotnosti zaradi odzivov na hud stres in prilagoditvenih motenj, za katerimi se menda skrivajo prehudi pritiski in trpinčenje na delovnem mestu. V javnem sektorju jih je več kot v zasebnem.
Zdravniki opozarjajo, da so sedanje osebne stiske zaradi razmer na delu precej hujše, kot so jih obravnavali v preteklosti. Zaposleni, ki doživljajo dolgotrajne pritiske nadrejenih, pričajo o strahovladi, v kateri je prepovedano govoriti o takšnih težavah. Tisti, ki se opogumijo za (največkrat) anonimno prijavo inšpekciji, domnevnega trpinčenja ne morejo dokazati, saj tudi prič ni, predvsem pa bi se morali pred prijavo najprej pritožiti nadrejenemu samemu in se z njim pogovoriti.
Podobno težko ali nemogoče je takšno dolgotrajno trpinčenje, katerega cilj je, denimo, doseganje večje učinkovitosti za slabo plačo ali celo priprava »terena« za odpuščanje presežnih delavcev, dokazati na sodišču.
Seveda ima zgodba tudi drugo plat: delodajalce. Medtem ko so njihovi podrejeni v nenehnem strahu pred izgubo službe, se sami borijo za preživetje na trgu. Vendar je predvsem od njih odvisno, kako učinkoviti bodo njihovi delavci. V podjetjih, kjer so zaposleni zaradi stresa na robu duševnih motenj, so pogosti konflikti, ki gotovo ne spodbujajo kreativnosti in storilnosti.
Znano je tudi, da le strpno in varno delovno okolje omogoča kakovostno delo. Zrelost dobrega menedžerja pa je verjetno prvi pogoj za odločitev, da je treba imeti tudi delavce, ki nimajo vrhunskih zmogljivosti. Starejše, denimo, ki jih bo s podaljševanjem delovne dobe vse več. Približno petina ljudi ima bolj ali manj posebne delovne potrebe, pa to še ne pomeni, da pod dobrim vodstvom ne morejo ustvarjati odličnih rezultatov. Korak v pravo smer bi bil že to, da bi se delodajalci bolj ukvarjali s izzivom, kako motivirati delavce, namesto z nabiranjem izkušenj na seminarjih, »kako odpustiti delavca brez pravnih posledic«.
