Nevidni

Generacija, ki je še nedolgo nazaj podaljševala študij in se zanašala na socialne ugodnosti študentskega statusa, se je zdaj znašla v nezavidljivem položaju. Delež brezposelnih med 30. in 40. letom se povečuje. Večji je le pri starejših od 50 let. Del tistih, o katerih mnogi menijo, da so privilegirani, ostaja brez dela ali so v tveganih razmerjih. Kot vse kaže, ne bodo dolgo sami.

So generacija, ki ima redko zagovornika. Študentske organizacije aktivneje zastopajo mlajše, sindikati starejše. Tudi na ministrstvu za delo, ki ga vodi mlajša od 40 let, se z njimi aktivno ne ukvarjajo. Ker tridesetletniki uradno niso več mladi, do starosti pa jim še precej manjka, jim zadnje spodbude za zaposlovanje niso namenjene, čeprav se je število brezposelnih med njimi v zadnjih nekaj letih povečalo za skoraj trikrat. Na ministrstvu pravijo, da je brezposelnost v tej skupini narasla manj kot pri mlajših, in ker je treba varčevati, so se usmerili predvsem v tiste pod trideset. Na zavodu za zaposlovanje brezposelne tridesetletnike usmerjajo predvsem v programe javnih del in samozaposlovanja. Pri zadnjem gre v veliko primerih za prikrito delovno razmerje, kar potrjujejo sicer ne prav pogosti primeri sodne prakse. Zgovorno je, da si vsaj desetina vseh samozaposlenih že celo leto ni plačala prispevkov za socialno varnost.

Z napovedanimi spremembami delovne zakonodaje država sicer poskuša socialno nekoliko zaščititi najšibkejše na trgu dela, toda hkrati uzakonja tvegana delovna razmerja, v katerih so delavci prepuščeni samim sebi. Rojeni sredi sedemdesetih in na začetku osemdesetih že postajajo nevidna generacija. Fleksibilizacija trga dela, ki v sodobnih družbah postaja del razvoja, pa nakazuje, da nevidnost kmalu ne bo več značilnost tako imenovanih mlajših starejših, temveč vseh generacij.