Nezaupanje

Vladajoča koalicija se v velikih težavah ni znašla čez noč, kot se morda dozdeva površinskim opazovalcem slovenske politike. Razmere za sedanjo vladno krizo so nastajale zadnjih deset ali 15 let, ko so se vlade še nekako sistematično ukvarjale s področjem zdravja, zadnja leta pa lahko spremljamo le stihijo in padanje standardov.

Ko je pred dvema letoma nastopila vlada Mira Cerarja, je bila pred njo množica problematičnih področij in mnogih se je uspešno lotila, zato si lahko tudi precej lasti dobre gospodarske kazalnike. Toda ključni izziv, ki si ga je zadala, je bil ureditev zdravstva. Da je bila to ena pomembnejših zadev v obdobju tvorjenja koalicije, je tudi dobro znano, saj zaradi različnih pogledov na zdravstvo v koalicijo ni vstopila NSi.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je bila vse od začetka motor SMC na področju zdravstva, saj je stranki pripravljala program na tem področju in je tudi odigrala pomembno vlogo pri pripravi koalicijske pogodbe. Zato je bilo tudi logično, da bo zasedla ministrski položaj, in je danes povsem logično, da jo predsednik vlade in njen strankarski soborec Miro Cerar tako odločno brani.

Težava v koaliciji je nezaupanje. Kot lahko razberemo, Cerar bolj verjame Kolar Celarčevi kakor koalicijskemu partnerju Karlu Erjavcu. Ta pa spet bolj verjame svojemu podpredsedniku stranke Tomažu Gantarju, nekdanjemu ministru za zdravje, ki je ta položaj opravljal v drugi Janševi vladi in v vladi Alenke Bratušek, dokler ni odstopil, ker je spoznal, da ne more veliko storiti. In kdor podrobno spremlja politiko, je lahko opazil, da je Gantar večji kritik ministrice Kolar Celarčeve od celotne opozicije.

V tej nenavadni zgodbi slovenske politike se prerekata predsednika dveh ključnih koalicijskih strank, ker bolj zaupata svojim strankarskim ljudem kot drug drugemu. In to je ključ celotne zgodbe, ko spremljamo vladno in koalicijsko kompozicijo. Zaupanje pa je, tako kot v medčloveških odnosih, ena ključnih komponent, ki odloča, ali bo partnerska zveza uspešna, ali bo posel zaživel, ali bo vladajoča koalicija dokončala mandat. Vzrokov, da se je koalicija znašla na robu prepada, je več in so preplet niza vladnih napak. Že dolgo je bilo jasno, da se bodo ob zapiranju proračunov za prihodnji leti po letih varčevanja v obdobju zgledne gospodarske rasti povečevali apetiti sindikatov javnega sektorja. Zato je presenetljivo, da so se ministrski predstavniki vlade, ki so bili odgovorni za sklenitev sporazumov s sindikati, znašli v tako zapletenem položaju, iz katerega sploh ni videti izhoda. Glede na konstelacijo razmerij med koalicijskimi partnerji, sindikati javnega sektorja in zdravniškim sindikatom Fides je vse bolj jasno, da bo moral Miro Cerar začeti prevzemati pobudo in zapirati fronte, če želi ohraniti kolikor toliko stabilno koalicijo. Če tega ne bo, niti zdravstvene reforme ne bo, to je jasno. Kajti modernizacija področja s tisoč in enim interesom se lahko z razklano koalicijo in nezadovoljnimi sindikati sprevrže v nočno moro. Zdravstvena reforma pa se v teh razmerah, čeprav je več kot nujna glede na razmere v zdravstvu in pričakovanja javnosti, zdi kakor skok v prazen bazen.