Tiskane izdaje
Pa vendar - ali res? Ali konzumacija novic postaja garaško opravilo, po katerem bi se najraje zatekel v izolacijo in apatijo?
Lažne novice je termin, ki pripada sedanjemu času, v resnici pa ga v različno inovativnih pojavnih oblikah poznamo že zelo dolgo. Kot eno izmed oblik propagande.
Čas za njihov vzpon je idealen. Kriza (ekonomije, politike, vrednot) dela ljudi dojemljive za enostavne odgovore. Preprosta razlaga težavnih tem je priročna in pomirja. In je tista, ki jo uporablja populizem. In to je tisto, zaradi česar ta v sedanjem času cveti. Če stvar dobi religiozne konotacije, je napor tako rekoč izničen.
Delo je v soboto poskušalo prikazati, kakšna bi bila naša realnost, če bi privolili v zgoraj omenjeno logiko. Na srečo je imel prste vmes 1. april. A da bi se v vsakdanjiku temu izognili, so rešitve jasne. Vlagati je treba v kakovostno in profesionalno delo novinarjev, kar mimogrede mnogi izmed tistih, ki imajo v lasti medije, ne razumejo, ter v ozaveščanje izbiranja in konzumiranja informacij. V Sloveniji je v le 99 od 452 osnovnih šolah medijska vzgoja del kurikula, pa še to fakultativnega. Saj veste, kakšen je potem izplen, kajne? Da mora to postati obvezna vsebina, predvideva medijska strategija do leta 2025, a ta še ni sprejeta. Internetno opismenjevanje pa je sploh nekaj, kar bi moralo biti enakovredno nekaterim temeljnim šolskim predmetom. In, da. Otroke je treba učiti kritičnega mišljenja, razumskega tehtanja besed, informacij, dogodkov, najrazličnejših situacij ... To je ključno.
Pa vendar. Treba je povedati, da smo mediji in novinarji tudi sami utrdili pot lažnivim novicam, propagandi ali cenzuri. Izberite poljubno. Pri vseh gre za izkrivljanje podobe sveta, v katerem živimo, s točno določenim, sicer vedno specifičnim (okoriščevalskim) namenom. To smo počeli v vseh vojnah in nešteto spregah s politiko in kapitalom. In vsakič je bilo narobe. In vsakič je malo po malem pripomoglo k razgradnji zaupanja v medije in novinarstvo.
Ne glede na to pa je dandanes tisto, kar lahko novinarji v bitki »pravih« realnosti storimo, da dobro opravljamo svoje delo. A samo to ni dovolj. Ker postajajo takšni novinarji, kot pravi dr. Andraž Teršek, ogrožen rod, morajo tudi uporabniki medijskih vsebin prevzeti odgovornost za izbiro in uporabo. Znani kenedizem, prijet z obeh strani.
V družbi lagodja, kjer je vse le »klik« od nas in kjer je lahko vse res, tudi laži, tako ni časa za udobje. Ne za novinarje. In ne za državljane. Niti tiste kritične ne.
