Ni Kairo, kaos pa je

Na odru v milanski dvorani so visele gate, novi simbol novega boja za svobodo v sončni in lepi deželi Italiji. Novi glasnik svobodnjakov je klical na vojno proti puritancem, moralistom, sprenevedavim nasprotnikom v kot potisnjenega in ogroženega Viteza, ki so mu pač všeč mlada dekleta, pa kaj zato. Puritanci so vsi, ki predsedniku vlade očitajo razvrat, teh je kar veliko, od levice do Katoliške cerkve. Vitezov novi glasnik, v Moskvi, pri Sovjetih rojeni, vzgojeni in šolani težkokategornik Giuliano Ferrara je zaigral na pravo struno. Ne igrajte se čistunov, ne delajte se, kakor da so grešniki samo oni drugi, je povedal rojakom.

Elegantne gospe v kožuhih iz ljudstva belih gat so šle že nekaj ur prej v Milanu zmerjat sodnike, najbolj očrnjeno elito puritancev.
Na sceno so prišle tudi ropotajoče posode, ki so žvenketale kot v Allendejevih časih v Čilu. Tudi v Rimu so bile naperjene proti predsedniku vlade, vijolični, tako sebi pravijo intelektualci z levega brega, so terjali njegov odstop. Ko so teden prej mirno protestirali v Arcoru, so jim vse pokvarili srboriti mladeniči iz socialnih centrov, ki so šli napast Vitezovo rezidenco in jo od policije dobili po grbi.

Naposled so šle danes na ceste in trge ženske, užaljene zaradi podobe barske plesalke in priležnice, vloge bojevnikovega užitka, ki jim jo namenja premier. Na drugi strani, pri tistih z gatami, so medtem tudi že grozili, da bodo šli vsi na cesto. Še prej je sam predsednik vlade zagrozil državi, da jo bo tožil. Samega sebe bo tožil, so se spraševali analitiki.

Ni bilo v Kairu, tudi ne v Alžiru ali pa v Tunisu, odkoder vsako noč pride v Italijo tisoč beguncev. Dogaja se v Rimu in Milanu. Vsak dan bolj se segreva italijanski politični lonec, pa ni več jasno, ali je še kje kakšna avtoriteta, ki bi znala in zmogla ustaviti ponorelo drvenje v brezno.

Predsednik Napolitano je konec tedna poklical k sebi premiera Berlusconija in ga opozoril, da bo razpustil parlament in sklical volitve, če ne bo konec obrekovanj, obkladanj, groženj, do skrajnosti zaostrenega spopada med izvršno in sodno oblastjo. Brez mene in moje volje nihče ne bo razpisoval volitev, je pozneje zabrusil premier, ki – se zdi – je pozabil, kaj piše v ustavi. Njegovi časniki so udarili po predsedniku republike, kakor da se je vmešaval v zadeve, ki se ga ne tičejo, odrekajo mu pristojnosti, ki mu jih že ustava daje prav malo. Predsednik se postavlja na stran sodnikov, oznanjajo viteška glasila, kakšno podobo imajo sodniki, pa je vsem jasno. Hudiči so, puritanci, ki strežejo po življenju največjemu sinu domovine zaradi drobnih grehov. Kaj pa se gre predsednik, kdo pa misli, da je, zviška sprašujejo Vitezovi glasniki, direktorji njegovih časopisov, revij, televizij.

Italija bo čez mesec dni praznovala 150. obletnico združitve, ustanovitve države, ki je izničila burbonsko in tudi papeško kraljestvo in sega od Sicilije do Trsta in Bozna. Kako bo vse skupaj videti, ni zelo jasno. Južni Tirolci so že sporočili, da jih ne bo zraven, Italija jih je okupirala, tega pač ne morejo imeti za praznik. Padanci iz Severne lige, od njih je odvisna sedanja vlada, ne dovolijo, da bi bil praznik dela prost dan, tudi italijanske himne ne marajo in zastavo imajo svojo, padansko. Ministrica za šolstvo je že počepnila pred Padanci in odmerila, da bodo otroci na praznik v šoli. Ravnatelji šol in tudi nekateri guvernerji dežel so ji že sporočili, naj se gre solit ...