Ni kriva kriza

Ko sem po osamosvojitvi kot dopisnik začel poročati iz Nemčije, je bilo zame eno prvih presenečenj ugotovitev, da pridni nemški delavci ne slonijo na lopatah nič manj kot naši balkanski. Pa se to državi ni nikjer poznalo. Za prosperiteto, razvoj, inovacije in konkurenčnost, kot je danes moderno reči, so očitno odgovorni neki drugi menedžerji, ne tisti z lopatami. Tako kot finančnih kriz ne povzročajo »leni Grki«, ki so desetletja »živeli čez svoje zmožnosti«, ampak oni drugi »Brothers«, ki premetavajo milijarde.

Prepričevati ljudi, da bodo rešili državo, če ji dajo še tistih zadnjih sto evrov, ki jih ločijo od revščine, je torej hudičeva demagogija. Tako kot je čisto sprenevedanje, če več kot pol Evrope že pol leta špekulira, kaj lahko Uniji povzroči bančna luknja miniaturne Slovenije, ki jo za malo malico lahko »anulira« pet menedžerjev Deutschebank. Če se tako odločijo.

A se ne bodo. Ker je tudi evropska politika že zdavnaj postala piar velikega kapitala. Kot taka pa v krizi rešuje – vemo koga. Rekordni milijoni evropskih brezposelnih, ki jim tovrstno že pet let trajajoče »reševanje« jemlje še tisti zadnji občutek, da živijo v demokratični in socialno pravični družbi, to seveda vidijo. In postajajo vse bolj skeptični, zadržani, celo sovražni do svojih politikov in do politike Bruslja. Evropa s tem ne izgublja le demokracije, ampak tudi že svoje državljane.

Vzrok za hiter porast evroskepticizma torej ni kriza sama, vzrok je politično povsem neustrezno reševanje krize. Prepričevanje množic, ki »premorejo« en odstotek svetovnega kapitala (na nacionalni ravni ni nič drugače), da lahko z zategovanjem pasov »prišparajo« tisto, kar je peščica lastnikov 99-tih odstotkov vsega premoženja neodgovorno zaigrala, in da s sistemom, ki to omogoča, ni nič narobe, je celo za kapitalsko logiko nekaj norega. Takšna politika lahko vodi samo v revolt. In ta se s hitrim vzponom evroskeptičnih gibanj že pripravlja. Manjka samo še dovolj karizmatičen voditelj.