Nič ni večnega, niti Rim

Srečal sem Angelo Merkel, opravičila se mi je zaradi posmehovanja, ki sem ga bil deležen v nedeljo, je pozno zvečer po televiziji Italijanom zaupal premier Berlusconi. Saj ni res, je kmalu potem pojasnil glasnik nemške vlade. Nobenega opravičila ni bilo, ker za to ni bilo nikakršnega razloga. Posnetki so nazadnje pokazali, da sta se Merklova in Berlusconi samo pozdravila.

Še en dovtip, še ena neslana šala? – Ne. Ko padeš z oltarja, te nič več ne častijo in ti ne prizanašajo. Niti nasmehnejo se ne. Povedo, da ni res, kar si izjavil, da bi se zaščitil pred novimi neprijetnimi vprašanji. Izpadeš lažnivec, nič več šaljivec.

Dovtipe, zgodbice, smešne gibe iz rimskih ali katerih koli drugih palač je na evropskem odru vzel vrag. Celo poželjivi in pomenljivi Vitezovi pogledi, ko gre mimo evropska kolegica, v konkretnem primeru v sredo zvečer danska premierka, ne vzbujajo več spodbudnega nasmeha občinstva.

Zdaj gre zares in lekcija je lahko koristna za vse in vsakogar v evropski druščini. Nekoč bi mogoče zapisali evropski družini. Ker je zdaj že jasno, da takšne družine ni, lahko govorimo o druščini, pa še ta nima gotove prihodnosti. Na svetu se je vse obrnilo drugače, kakor smo pričakovali še ne tako davno.

Italija je bila med ustanoviteljicami evropskih skupnosti, združenj, unije. Imela je trden položaj, brez nje se niso mogli dogovoriti o ničemer bistvenem in usodnem. Odkar se je znašla v oslovskem kotu, na seznamu tistih, ki jih je treba opozarjati, priganjati, jim celo groziti, Italijanov nič več ne vabijo na elitna srečanja. Nič več jih ne vprašajo, kaj mislijo o tem in onem. Ta trenutek veliki Nemci in Francozi, ki morda že v prihodnjem trenutku ne bodo več vsemogočni, se jim posmehujejo. Res mora biti grozno Italijanom, ko jih še včerajšnji enakopravni partnerji gledajo zviška. Saj so bili vendar sami vajeni druge gledati od zgoraj!

Kakor šolarčki so morali Berlusconijevi ljudje nesti v Bruselj pismo, v katerem so zapisali, kaj vse bodo, pridni učenci, naredili, da bodo strogi učitelji zadovoljni. Napisali so, da bodo morali njihovi delavci poslej delati do 67. leta. To se bo sicer zgodilo šele leta 2026, je dodano v »drobnem tisku«. Delodajalci pa bodo smeli delavce odpuščati, kadar jim bo šlo za nohte. To se bo začelo dogajati takoj, že prihodnje leto. Superminister Tremonti se pod takšno pismo – skrpucalo ni hotel niti podpisati.

Delavci grozijo, da bodo šli na cesto. Severnjaki iz Padanije pravijo, da so predčasne volitve prihodnjo pomlad že zapisane v pogodbi med Vitezom in njegovim oprodo Bossijem. Nobene pogodbe ni, zagotavlja Berlusconi in še enkrat poskuša obrniti ploščo na svojo stran.

Pa je Evropi ta trenutek res do tega, da prav na hitro pade Silvio Berlusconi? Res je, da nič ni večnega, še Rim morda ne, toda... Potem ko so z letalskimi bombami na sredozemskih obalah naredili novo Somalijo, bodo najbrž trikrat premislili, preden se bodo poskušali znebiti Viteza. Berlusconizem vendar zajema sapo vsepovsod.