Tiskane izdaje
Ko so Francozi maja v Elizejsko palačo postavili mladega Emmanuela Macrona in še po tem, ko so junija v narodno skupščino večinsko posedli macroniste, se je nakazalo, da se bo v sedanji Franciji – močno zaznamovani z volilnim absentizmom – najbrž bliskalo bolj kot kdaj prej. Pričakovati je številne neprijetne reforme in zato upor nezadovoljne ulice, so brž komentirali nekateri intelektualci, denimo politolog Christian Lequesne, ki se ima, politično, za liberalca in (zato) tudi ekonomsko razume Macrona. Nič več ne bo, kot je bilo, ne na starem mestu.
In je (zato) vendarle vsak na svojem mestu, v »svojem svetu, nekateri v Versaillesu, drugi na Trgu republike«, je v ponedeljek pozno popoldne svoje privržence gromko nagovarjal radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon. Nepokorno, kot so v stranki La France insoumise, je s svojimi poslanci bojkotiral slavnostni nastop predsednika Macrona pred poslanci in senatorji malo pred tem v Versaillesu.
Na simbolično pomembnem pariškem trgu se je mélenchonistom pridružilo na stotine somišljenikov, ki so levičarskemu voditelju, prvič v svoji dolgoletni politični karieri tudi francoskemu poslancu, prikimavali, češ, kako neprimerno monarhična, bonapartovska … je drža novega voditelja, hkrati pa prazna in liberalistično dogmatična. Sploh ker da je – tako razdiralno in ne povezovalno vsaj vidijo novo predsedovanje skrajni levičarji, tudi komunisti – šef države s svojim nagovorom obeh parlamentarnih domov dan pred torkovim nastopom premiera v narodni skupščini hotel zasenčiti parlament in skoraj sramotiti premiersko funkcijo in Édouarda Philippa osebno.
A stari republikanski red določa, tako Mélenchon, drugače: politiko najprej predstavi predsednik vlade, potem glasuje narodna skupščina, šele nato pa lahko, če želi, svoj pogled na vse poda prvi mož v državi … Po slogu neredko teatralnemu politiku z levega pola, ki, recimo, v službi poslanca zavrača kravato, ne gre nič manj v nos niti Macronova namera, da bi za tretjino zmanjšali število parlamentarcev; zdi se mu navadna demagogija. Njegovo videnje je nasprotno: Francozi nimajo ne preveč poslancev ne preveč občin, resnica je, da jih ni dovolj. »In res je tudi, da nimamo takšnih poslancev, ki bi nas dobro predstavljali.«
Pričakovati je bilo in mogoče je, da se v Franciji odpira bojno polje: sploh ko bo šlo zares, ko bodo od uvodnih slavnostnih besed prešli k dejanjem − in če bodo do nekaterih sprememb res vodili predsedniški ukazi. Vsaj nepokorna radikalna levica se bo upirala na vse pretege. A ker je narodna skupščina po novem preveč politično enobarvna, krepko večinsko macronistična, naj bi se nepokorščina razširila na ulico: že 12. julija bo nov protestni zbor mélenchonistov, ki verjamejo v »moč ljudstva« in obljubljajo, da bodo skupaj zbobnali tudi do desetkrat več Francozov, kot so jih v ponedeljek.
Pa bodo volilno anemični Francozi res povedali na ulici, česar niso hoteli izreči na volitvah, ko jih je na milijone ostalo (protestno) tiho? Ogromno jih je izpustilo predsedniške volitve, še več − kar 60 odstotkov volilnih upravičencev − pa parlamentarne.
Nič ni za vedno po starem, na starem mestu in (zato) niti ni mogoče vztrajati vsak v svojem svetu. A konstruktivno gledanje pod prste je vedno nujno.
