Tiskane izdaje
Samodržci so poskrbeli, da njihovi podaniki niso delali preveč težav nikomur, evropska žeja po nafti in plinu je storila, da so režimi dobro živeli, kjer ni bilo nafte, je denar prihajal s turisti. Vse je bilo, kakor nam je bilo lepo in prav, en sam ravno pravšnji daj-dam. Kar spomnimo se še lanskih strateških razmišljanj, da se bo treba bolj nasloniti na Libijo, Alžirijo in še koga tam doli, da ne bomo tako zelo odvisni od Rusov. Zraven smo poslušali obljube evropskih politikov, kako bodo pomagali pri razvoju južnih obal Mediterana, da bo tam še naprej mirno in lepo.
Ali je bilo tam doli prav tudi revežem, vajenim vsega hudega, pa izobraženim brezposelnim, je bilo za nas drugotnega pomena. Kaj se je zgodilo, kako in zakaj, da se je svet tam doli obrnil na glavo, nam ne bo kmalu jasno, pa naj se poznavalci še tako trudijo razložiti, zakaj niso mogli napovedati sedanjega razpleta, ki je v resnici za naš del sveta en sam strašen zaplet.
Italijanski premier Berlusconi je v torek popoldne po telefonu poklical starega prijatelja Gadafija. V dobrih dveh letih sta se sestala kar enajstkrat, sklepala sta velike sporazume in pomembne posle, celo stare zamere zaradi kolonializma sta poskušala zakopati. Kdo ve, o čem sta se pogovorila tokrat. O svetovnih ravnotežjih – ali o svojih poslih, ki so mnogoteri? O banki UniCredit, v kateri so Libijci glavni delničarji? Libijci za zdaj še pomeni klan Gadafi.
Pa bi Berlusconi sploh lahko poklical koga drugega? Najbrž ne, saj se je vsa Evropa, ne samo Berlusconi, navadila, da v Libiji posluje in se pogovarja z Gadafijem, v Tuniziji z Benom Alijem, v Egiptu z Mubarakom. Pred davnimi desetletji so na vrh priplavali tudi s pomočjo koga drugega. Veliki z zahoda so pozneje pripomogli, da se na južni obali Sredozemlja ni nič usodnega spreminjalo. Veljaki, ki so se zadnja desetletja pojavljali kot pomembna imena tamkajšnjih vlad, diplomacij, ministrstev in so jih poznali evropski diplomati in poslovneži, so bili samo oprode.
Italijanski zunanji minister Frattini je, prestrašen kot vsi drugi, ugotovil, da na Siciliji, Kalabriji in drugod na jugu škornja lahko pričakujejo tristo tisoč prebežnikov iz Libije samo v prvem valu, vsaj osemdeset tisoč jih pričakujejo tudi iz Tunizije. Če morje le ni preveč viharno, se jih v enem samem dnevu lahko pripelje več tisoč. Frattini govori o eksodusu svetopisemskih razsežnosti.
Polkovnik Gadafi je v zadnjem obdobju ustavil tokove revežev iz vse Afrike proti Evropi. Za to je dobil plačilo, pet milijard evrov, zapisanih kot italijanska odškodnina za vse hudo v dobrih treh desetletjih surovega in krvavega kolonialnega gospostva. Kadar je polkovnik hotel še kaj zraven, je samo malo popustil prijem, spustil z obale ladjico Afričanov ali dve in spet je bilo vse v redu.
Zdaj je vse negotovo. V Egiptu, v Libiji, v Tuniziji, navsezadnje vedno bolj tudi v Alžiriji, pa tudi drugod. Bodo obveljali sporazumi o nafti in plinu, podpisani med Rimom in Tripolijem še za četrt stoletja? Italija, ki je v Libiji postavila naftno infrastrukturo že leta 1959, že pred Gadafijem, je najranljivejša. Njen naftovod in plinovod sta že dva dni zaprta, črpalke so se ustavile. Evropa ji kaže osle in ji kar malo privošči, češ da je bila Gadafiju dovolj blizu, kako neki ni predvidela dogodkov?
A očitno jih ni predvidel nihče. Ne politiki in ne poznavalci. Zdaj pa ne bo padlo samo po Italiji. Ko se bodo stotisoči izkrcali na Siciliji, bodo odšli naravnost proti severu in se razpršili po vsej Evropi.
