Nikdar več »že videno«

Premier Pahor danes odhaja v Pariz, kjer bo s francoskim predsednikom Sarkozyjem podpisal sporazum o strateškem partnerstvu, ki zagotavlja tudi okrepljeno gospodarsko sodelovanje med državama. Zakaj ta podatek skrbi le Zasavce? In to kljub temu, da je upravno sodišče v petek razveljavilo okoljsko dovoljenje za trboveljski Lafarge Cement (LC) in s tem dokazalo, da sodna oblast vendarle deluje neodvisno od izvršne. Bi sicer upravni sodniki tik pred Pahorjevim srečanjem s Sarkozyjem podpisali sodbo, ki bo premieru gotovo povzročila kopico težav in srečanje s Sarkozyjem najbrž napravila precej neprijetno?

Zakaj sporazum skrbi le peščico zasavskih nasprotnikov sosežiga? Ti se zaradi premierovih »novomeških akcij« že dolgo sprašujejo, ali ni morda Pahorjeva vlada sklenila vražje kupčije, po kateri Francozi obdržijo proizvodnjo renaultov v Revozu, če Slovenija dovoli sosežig odpadkov v LC.

V vladnem kabinetu pravijo, da te povezave niso »zaznali«, o sporazumu pa, da se tak dokument »v podrobnosti, kot je LC, po definiciji ne spušča«. Kaj pa mimo »definicije«? Marca 2009, mesec dni prej, preden je okoljsko ministrstvo Lafargeu dovolilo, da do leta 2019 vsak dan sežge do sto ton odpadkov, se je premier Pahor – bilo je po zaključku vrha EU, kakor se je pohvalil – takoj pogovoril s predsednikom Sarkozyjem. Prav tisti dan je izvedel, da utegne Renault proizvodnjo druge generacije clia v Revozu ukiniti. Lani je premier znova obiskal Novo mesto, se popeljal z novim windom in Revoz oziroma njegove francoske lastnike pohvalil za novi veter v novomeški zgodbi o uspehu ...

Zasavska zgodba proti odpadkom in zadnja prepoved sosežiga bosta uspešni le, če bosta – za vselej. LC je zaradi odpadkov postal eden najšibkejših členov Lafargeeve verige 163 cementarn v 46 državah. V njih dela 45.500 ljudi ali dobra polovica vseh v Lafargeu. LC s 160 zaposlenimi ne predstavlja niti pol odstotka delovnih mest. V prihodnje jih bo še manj. Leta 2002, ko so se prodali tujcu, jih je bilo več kot tristo. Ob stalnem krčenju delovnih mest je podatek, da je na LC vezanih kar 560 zasavskih družin, le manipulacija z javnostjo. Številke je mogoče sesuti kakor hišico iz kart. V zadnjih petih letih je LC ustvaril 41 milijonov evrov prometa z zasavskimi podjetji, od tega 88 odstotkov s trboveljskimi. Toda samo v zadnjih dveh letih, kar sosežiga, je promet s trboveljskimi podjetji več kot prepolovil: na štiri milijone evrov. Promet z zagorskimi je upadel za tretjino, na nekaj sto tisočakov. Promet s hrastniškimi se je za malenkost povečal ...

Premier Pahor se zaradi sosežiga odpadkov v LC še nikoli ni takoj pogovoril z nikomer – kakor se je s Sarkozyjem, ko je voda začela teči v Revozovo grlo. Verjetno se bo o tem prisiljen pogovoriti danes v Parizu, ko voda teče v Lafargeevo grlo. Premier Pahor se je pred Zasavci, ko so zahtevali, naj LC delovna mesta ohranja s cementom, ne z odpadki, umaknil skozi zadnja vrata. Pred Sarkozyjem se ne bo mogel. Sosežig v LC očitno le ni tako obrobnega pomena za Slovenijo, kakor bi rada prikazala vlada. Z njim se ukvarjajo kriminologi, viktimologi, psihologi in pravniki. Sosežig je Zasavje spremenil v poligon za proučevanje ekološke kriminalitete. Zaradi tega in zaradi sodbe upravnega sodišča upor Zasavcev proti sosežigu ne za Slovenijo ne za Francijo ne more nikoli več biti le še en »deja vu« – kakovostna motnja spomina, kakor bi rekli psihologi  – v vrsti nepotrebnih nadlog.