Nikogaršnje nagrade

Tiho in skromno je minila tudi letošnja podelitev najvišjih priznanj v šolstvu. Mediji so nagrajence na kratko predstavili, a večjega vznemirjenja okoli njihovih imen pred razglasitvijo ni bilo. Tudi v širši družbi se dneve pred podelitvijo nagrad ni stopnjevalo pričakovanje, kdo le bo letos prejel državno nagrado za življenjsko delo in kdo za izjemne dosežke.

Nagrade so sicer enakovredne Prešernovim za kulturne in Zoisovim za dosežke v znanosti. A tako je le na papirju. Prešernove so za državo tako pomembne, da jim nameni ugledno prireditev v hramu kulture, ki jo v živo v osrednjem terminu prenaša nacionalna televizija. Že tri tedne pred razglasitvijo se v javnosti ugiba, kdo bi lahko bil lavreat. Časopisi, ki na dan podelitve ne izidejo, tekmujejo, kdo bo slavljence prvi predstavil javnosti. Tudi Zoisove nagrade so še vedno tako pomembne (ali bolje rečeno že spet), da si zaslužijo neposredni televizijski prenos, a skoraj nihče ne ve, kdaj je ta na sporedu, niti na katerem programu. Podelitve državnih nagrad za dosežke v šolstvu nihče neposredno ne prenaša. Tako so skromne, da še posebnega imena nimajo. Nekoč so bile Žagarjeve, zdaj niso od nikogar.

Gospodarstveniki za svoje uspehe sicer ne prejemajo državnih nagrad, dobijo pa lahko številna priznanja, ki jih ponavadi spremlja ustrezen pomp (pa čeprav o njihovem pomenu veliko pove dejstvo, da je že nekaj prejemnikov končalo za zapahi). Tudi znanstveniki imajo poleg državnih na voljo še številna druga, čeprav manj pomembna priznanja. Kulturniki pa so sploh lahko zadovoljni: tu so še Borštnikov prstan, Grumove, Rožančeve in Veronikine nagrade in še kaj bi se našlo.

Učitelji, po drugi strani, pa se čisto vsi po vrsti, od vzgojiteljic v vrtcu do univerzitetnih profesorjev, lahko potegujejo za eno samo, samcato državno nagrado. In še ta se je komaj letos po finančni plati približala drugim, enakovrednim nagradam, kar si odbor, ki jo podeljuje, šteje kot posebno zaslugo.

To verjetno več pove o odnosu, ki ga imata država in širša družba do učiteljev, kot njihova vsakoletna opozorila, da je poklic, ki ga mnogi doživljajo kot poslanstvo, premalo cenjen in spoštovan.

Šolski prostor je, pravi Anton Baloh, prejemnik nagrade za izjemne dosežke v osnovnem šolstvu, »stisnjen v neko zgodbo ne ravno velike javne deklaracije, čeprav je vanjo vključenih pol milijona državljanov«. Zakaj je tako? Morda je skromno ministrstvo, morda so skromni učitelji, morda pa je razlog to, da je šolanje tek na dolge proge in da učitelji ne morejo tako hitro pokazati rezultatov, kot jih lahko kulturniki ali znanstveniki. Kakorkoli že, nova ministrica, ki je strokovnjakinja za trženje, bo v prihodnosti morda znala poskrbeti za ustrezno promocijo svojega resorja. Čeprav je delo šolnikov, ki v bistvu oblikujejo prihodnost družbe, pravzaprav samo po sebi že tako pomembno, da ovojnega papirja, ki bi zaljšal vsebino, sploh ne bi smelo potrebovati.