Tiskane izdaje
Ideja o ustanovitvi posebne policijske enote, ki bi opravljala nadzor izključno na avtocestnem križu, ni nova. Pojavi se skoraj vsakič, ko se na avtocesti zgodi hujša nesreča. Potem gre počasi v pozabo ... Do naslednje odmevnejše nesreče.
Pred dnevi je šel predlog o avtocestni policiji v medresorsko usklajevanje, direktor agencije za varnost prometa pa ga je v pogovoru za Delo pospremil z besedami, da težav ne bomo rešili drugače kot z avtocestno policijo. Res? Za začetek je treba razmišljati o kadrovski krepitvi obstoječih postaj prometnih policij (agencija za varnost prometa seveda s tem nima nič, da ne bo pomote), preden se poigravamo z mislijo o ustanovitvi nove policijske enote, z novimi šefi, dodatnimi tajnicami ipd. Da ne bo pomote, ideja morda ni napačna, a je izvedljiva v kakšnih drugačnih okoliščinah, v drugih časih.
Večkrat se sicer zdi, kot da so vozniki malo shizofreni. Po eni strani si želijo več navzočnosti policijskih vozil na avtocesti, saj da že njihova pojava pozitivno vpliva na obnašanje voznikov, po drugi strani pa so zgroženi, če jih zaradi prekrška doleti globa, čeprav je jasno, da bodo policisti, če jih bo več, tudi strožje bdeli nad kršitelji cestnoprometnih predpisov.
Zagovorniki avtocestne policije radi opozarjajo na avstrijski, nizozemski, nemški model (avtocestne policije v Nemčiji sicer nimajo v vseh zveznih deželah), pri tem pa zanemarijo, da varne ceste tudi tam niso odvisne le od policijskega organigrama, ampak predvsem od zavedanja večine udeležencev cestnega prometa, da so bila avtocestna pravila določena z razlogom.
Ob vseh razpravah in iskanju rešitev, kakšna policijska organiziranost bo prinesla varnejše avtoceste, je jasno, da najpomembnejše vloge nimata ne avtocestna policija ne Kobra 11, ampak se vse začne pri voznikih. Potem pa pridejo na vrsto še drugi pomembni dejavniki.
