Tiskane izdaje
Ko so spomladi leta 2010 prvič odločali o pomoči Grčiji, je bil položaj dramatičen. Kljub prepovedi jamstva za obveznosti druge članice, zapisane v evropski pogodbi, so se članice odločile za pomoč. Storjeno je bilo vse, da bi preprečili pravi bankrot Aten in njen izstop iz območja. Grozilo je širjenje krize v druge dele evropskega obrobja in sesutje denarne unije. V izrednih okoliščinah so morali biti sprejeti izredni ukrepi.
Grška drama se vsaj v nekaj točkah spet ponavlja. Območje evra je več kot pet let po izbruhu grške krize sicer bolj pripravljeno na bitko z dramatičnimi položajem, a tveganja, povezana z grškim bankrotom – kaj šele z izstopom iz evra –, so nepredvidljiva. Četudi se je ob januarski izvolitvi Sirize nakazovalo, kakšen bo razvoj dogodkov, takšnih scenarijev ni hotel omenjati nihče. Kljub bolj obvladljivim posledicam bi bila njegova uresničitev katastrofa.
Grčiji bi grozila prava humanitarna katastrofa in razpad finančnega sistema. V času ukrajinske krize in velike destabilizacije južnega sosedstva Unije je geopolitični kontekst nezanemarljiv. Unija, ki ne more ustaviti drsenja razmeroma majhne članice v prepad, bi doživela zgodovinski poraz. Tudi Aleksis Cipras je v pogajanjih igral na karto »grožnje s samomorom«. A upniki vedo, da njegova vlada kljub ideološki trmi države noče pahniti v katastrofo.
Vsako napovedovanje razvoja dogodkov v prihodnjih dneh in tednih je nehvaležno, saj se položaj spreminja iz ure v uro. Toda: kljub zapletenim okoliščinam je večja verjetnost, da bo na koncu dosežen tak ali drugačen sporazum. V diplomatski zgodovini ne bi bilo prvič, da je v kritičnem položaju kompromis sklenjen v zadnjem trenutku – ko bo Cipras že gledal v globino prepada. To še zdaleč ne bi bila rešitev grške tragedije, ampak le ukrepi za preprečevanje najhujšega.
Grčija mora temeljito preobraziti gospodarske, administrativne, pokojninske strukture. To je dolgoročen proces, ki ga ni mogoče končati v podaljšanju rešilnega programa za tri, šest ali devet mesecev. Nič od tega ne bi rešili z odpisom nevzdržno visokega dolga, ki ima za Ciprasa bolj ideološko vlogo. Odplačevanje velikega dela dolžniškega bremena in skoraj ničelnih obrestih je že tako preloženo v prihodnja desetletja. Odpis lahko pride na mizo, ko bo Cipras opravil naloge.
Preobrazba Grčija bi lahko bila njegova zgodovinska misija. Tako kot je Richard Nixon kot prvi predsednik ZDA odpotoval na komunistično Kitajsko, bi kot pristni levičar lahko sprejemal reforme, ki jih je do zdaj razglaša za neoliberalni diktat. V prvih mesecih delovanja na ključnih področjih ni pokazal drugačne logike delovanje, kot je bila značilna za bivše vlade: pred očmi ima darilca lastnemu volilnemu telesu ne glede na položaj v državni blagajni.
Tudi v pogajanjih z upniki je upošteval tradicionalno taktiko: hotel je čim več pomoči, ne da bi ponudil prave varčevalno-reformne korake. Reševanje grške krize je postalo »Chefsache«, stvar za voditelje članic Unije na čelu z Angelo Merkel. Ti bodo morali zagotoviti, da nove milijarde ne bodo omogočile le nadaljevanja agonije. Ostaja pa grenko spoznanje: sprejetje Grčije v območje evra ni bilo le ena največjih napak v zgodovini evropskega združevanja, ampak tudi ena najdražjih.
