Normalnost negotovosti

Osrednja zgodba slovenskega založništva je že nekaj let iskanje novega lastnika naše največje založbe Mladinska knjiga. A ker na rešitev lastniške kalvarije čakamo že od leta 2012 in ker so se vsi dosedanji poskusi prodaje končali v slepi ulici, nihče zares ne pričakuje, da se bo v bližnji prihodnosti res kaj zgodilo. Tudi zdaj ne, ko so pobudo prevzeli slovenski pisatelji. Nedvomno jih je k pisanju poziva, naj se lastništvo Mladinske knjige prenese na Slovenski državni holding, da naj torej ustvarimo neke vrste novo Državno založbo Slovenije, vodila pristna skrb za slovensko knjigo. Govorice, da je nekatere od dosedanjih potencialnih kupcev vodila samo želja po tem, da bi si prigrabili nepremičnine Mladinske knjige (v lasti ima 51 knjigarn), so bile glasne in grozljive. Prav tako je bila grozljiva misel, da bi v roke kakega brezbrižnega kapitalističnega tajkuna iz tujine prišla zakladnica slovenske literarne tradicije, ki je v obliki avtorskih pravic deponirana pri Mladinski knjigi.

Neprijetne misli so pisatelje pripeljale do ideje o državnem lastništvu. Načeloma jo lahko podpremo, tako kot je to načeloma storilo ministrstvo za kulturo, a hkrati moramo tako kot ministrstvo dodati, da je zadeva zelo zapletena. Vanjo je namreč vpletenih veliko dejavnikov z zelo različnimi interesi. To zapletenost situacije so morda pisatelji, po svoji naravi sanjači, zanesenjaki in idealisti, spregledali. Kot opozarjajo nekateri naši sogovorniki, bo treba pri odločitvi o prihodnosti založbe upoštevati še najmanj interese preostalih založnikov, ki so od Mladinske knjige življenjsko odvisni, saj jim ta prek svojih knjigarn omogoča dostop do kupcev. Odgovoriti bo treba na vprašanje, ali bo Mladinska knjiga ohranila sedanji knjižni program, ki je v določenem delu zelo komercialen in ni v »nacionalnem interesu«. Se vprašati, ali veliko državno založniško podjetje sploh lahko učinkovito posluje – tisti, ki smo živeli v socializmu, gojimo nekoliko naravne skepse do ekonomske učinkovitosti vseh vrst zadružništva. In seveda bo treba odgovoriti na vprašanje, ali se bo ekonomska učinkovitost od državne Mladinske knjige sploh pričakovala.

Pot do odločitve države, da spada Mladinska knjiga med strateške naložbe in da se s tem lastništvo prenese na Slovenski državni holding, ne bo lahka in hitra, sploh zato, ker vsi najpomembnejši državni odločevalci za zdaj molčijo ali pa se izmotavajo z načelnimi odgovori. Nekoč je bilo pisateljsko društvo tako močno in vplivno, da bi zlahka zlobiralo svojo idejo, danes najbrž ne več. Tudi druga možnost, iskanje kupca za Mladinsko knjigo, ki ga izvaja Družba za upravljanje terjatev bank, se zdi precej brezupna, saj v petih letih in na štirih dražbah kupca ne doma ne v tujini doslej ni bilo. Trenutno še najbolj kaže, da se bo nedefinirano lastniško stanje, ki se je spremenilo v »normalno« stanje, še vleklo. Medtem bodo tisti, ki so zainteresirani ali dolžni ta problem reševati, lahko pripravili take ali drugačne projekcije in izračune. DSP je osnutek elaborata, kako naj bi delovala založba, ko bi bila prenesena na SDH, že pripravil.