Notredamska lekcija, kako popraviti Slovenijo

Obstajata dva scenarija, kako izboljšati delovanje družbenih podsistemov v Sloveniji: optimističen, a manj verjeten je, da bomo zmogli več zdrave pameti in razuma ter bomo s pametnimi malimi koraki zdravstveni, šolski in pokojninski sistem nadgrajevali v pravo smer. Realističen in zato verjetnejši scenarij pa je, da bo prišel odrešenik s čarobno paličico in s tektonskimi premiki čudežno brez bolečin rešil naše težave. Do takrat pa lahko potegnemo nekaj lekcij iz tragičnega požara, ki je ta teden izbruhnil v notredamski katedrali, in brez zgoraj opisane ironije dveh scenarijev razmislimo, kaj je treba narediti za večjo blaginjo vseh državljanov in za boljšo, uspešnejšo in pravičnejšo Slovenijo.

Sistem, ki ne razpade, a ga je treba obnavljati

Notre-Dame je najprej simbol francoske srednjeveške kulture, dosežkov gotske arhitekture in znanja, ki je pripeljalo do razsvetljenstva in ki je podlaga zavedanja o človekovih pravicah. Notredamska katedrala je projekt, ki predstavlja kompleksno gradnjo in zahteva vzdrževanja. Obenem pa je Notre-Dame spomin, ki postavlja vprašanja o času in večnosti. Gotski stolpič, ki je bil visok 96 metrov, se je zrušil 63 minut po tem, ko se je vnela streha katedrale. A kljub požaru 850 let stara pariška katedrala govori o robustnosti zahodne civilizacije.

Glede napovedane obnove je že zdaj jasnih nekaj stvari. Prvo spoznanje je, da ni hitre in poceni obnove. Obnova bo namreč precej zahtevnejša kot gradnja, pa čeprav je trajala skoraj dve stoletji. Drugo spoznanje je, da bo morala katedrala čim prej odpreti svoja vrata za obiskovalce, torej že med obnovo. Tretje spoznanje pa je, da je šele požar pokazal ključne pomanjkljivosti in šibke točke katedrale.





Prostovoljni donatorji in ustanove so že napovedali, da bodo namenili skoraj milijardo evrov za obnovo v požaru poškodovane katedrale. Francoski predsednik Emmanuel Macron je napovedal, da bo obnova trajala vsaj pet let. A čeprav je velik del sredstev za obnovo že zagotovljen, so ideje, kako se je lotiti, zelo različne. Na eni strani so tisti, ki menijo, da je tudi požar zgodovinski trenutek in naj katedrala zato ostane takšna, kakršno je pustil požar. Na drugi strani so zagovorniki obnove – nekateri bi katedralo obnovili v modernem slogu 21. stoletja, drugi v njenem prvotnem izgledu. Vmes so še ikonoklasti in nasprotniki svetega, ki bi razbili še to, kar je od katedrale ostalo po požaru.

Tri nujne reforme

Odzivi na obnovo notredamske katedrale so podobni odzivom na katerokoli pri nas napovedano reformo. Ko je bila gospodarska kriza, ni bil pravi čas. Tudi v konjunkturi si domišljamo, da ni potrebe reformi. Ves čas pa se soočamo z vprašanjem, ali sistem izboljšati ali pa je bolje pustiti, da deluje, dokler pač deluje, in ko bo implodiral, bomo postavili novega.
Slovenija nujno potrebuje spremembe treh podsistemov. To ni marketinška parola, to je stvarnost. Najprej in nemudoma prenovo zdravstvenega sistema, nato pokojninskega ter zaradi demografskih trendov, povsem drugačnega globalnega okolja in z njim povezanih zahtev po drugačnem znanju še šolskega sistema. Težave vseh treh podsistemov so med seboj neločljivo prepletene. Delež mladega prebivalstva se namreč hitro zmanjšuje. Leta 1980 je bilo 31 odstotkov Slovencev mlajših od 19 let, danes jih je le še petina. Hkrati se delež starejših povečuje. Podatki bele knjige o pokojninah kažejo, da je bilo leta 1990 10,7 odstotka Slovencev starejših od 65 let. Zdaj je 20,6 odstotka Slovencev starejših od 65 let. Čez deset let bo četrtina Slovencev starejša od 65 let, leta 2050 pa 30 odstotkov.



A ob tem, da je vse manj mladih in vse več starejših, se občutno zmanjšuje delež delovno sposobnega prebivalstva. To pomeni, da vse manj ljudi vplačuje v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Najslabši razplet bo, če se bodo pokojnine zniževale, saj bo to še poslabšalo položaj upokojencev. Dejstvo je, da večina delovno aktivnega prebivalstva nima prihrankov za pokojnine. Slovenci varčujemo za hišo in avtomobil, morda še za vikend. A država nam daje potuho, ker varčevanja za starost ne spodbuja. Toda starost bo prišla in z njim tudi bolezni.

V sedanjem diskurzu je povsem prevladal populizem, govoriti o konkurenci ali zasebni iniciativi je skoraj prepovedano. Potrebujemo troje. Najprej cilj in vizijo, kaj hočemo. Ko bomo to imeli, je treba le sprejeti odločitev, da bomo vse ukrepe in zakone presojali po merilu, ali pripomorejo k reševanju našega problema. Če se odločimo, da želimo na primer višjo blaginjo za vse državljane, bo vsak ukrep države moral skozi presojo, kako bo vplival na naše blagostanje. Nato zrelost, ki zahteva pametno zakonodajo in kakovosten nadzor. To dvoje omogoča tudi okolje, ki je podlaga za razcvet podjetništva. Nazadnje pa še pogum, da to uresničimo in da se ne bomo bali majhnih miši.

To je edini način, kako sistem države počasi obračati v pravo smer. A če ne bomo nič naredili, si nikar ne domišljajmo, da bodo tako kot za notredamsko katedralo donatorji zbirali denar tudi za Slovenijo.