Nov začetek, novo upanje

Prvi šolski dan je kot sapica, ki prežene zdolgočasenost, ko se prikrade konec poletja. Z nemirom ga pričakujejo vsi, ki so tako ali drugače povezani s šolo: učitelji in starši, predvsem pa otroci. Šola je vendar kraj za tešenje radovednosti in spodbujanje radovednosti. Celo tisti, ki s šolo nimajo opravka, se z nostalgijo spomnijo vznemirjenosti zaradi novih znanj in spoznanj, ki jih lahko vzbudijo nepopisani zvezki in vonj novih knjig.

In najlepše je, da se ta občutek ponovi vsako leto, celo v najstniških letih, ko vsi učenci ne hodijo več v šolo z največjim veseljem. Prvi šolski dan je - tako kot prvi novoletni - hkrati tudi dan, ko se lahko zaobljubimo, da bomo bolj pridni, bolj delavni, bolj marljivi. Pa tudi bolj spoštljivi, bolj strpni, bolj prizanesljivi. Tako učenci kot učitelji in starši. Tudi pristojna ministrica je v svoji poslanici poudarila, da šola ni le hram znanja, ampak tudi prostor, kjer se krepijo medsebojno razumevanje, sodelovanje in prijateljstvo. In tudi zanjo je prvi šolski dan lahko priložnost za nov, drugačen, boljši začetek. Konec minulega leta jo je pričakalo kar nekaj akutnih izzivov, zato je sistematično in konceptualno reševanje problematičnih področij preložila na jesen. Zdaj je nastopil ta čas.

Slovensko šolstvo je sicer dobro. To potrjujejo mednarodne raziskave in tako po anketi Dela meni tudi veliko Slovencev. A to ne pomeni, da ni možnosti za izboljšave. Šolniki že dolgo upajo, da bo barko prevzel kapitan z vizijo, saj se področje že več let razvija stihijsko. Ministrica lahko izkaže voljo, moč in predvsem pogum, da z dialogom k sodelovanju pritegne vse, ki vstopajo v šolski prostor in ki včasih vidijo le svoje težave, ter da sedanje učinkovite rešitve prelije v celotni sistem. Kajti, kot je sama poudarila, čas, ki ga preživimo v šoli, je tudi čas, ki najbolj zaznamuje naša življenja. S tem pa tudi celotno družbo.