Tiskane izdaje
»Preganjali bomo teroriste, ki grozijo naši državi, naj si bo v Iraku ali Siriji. Spoznali bodo, kar voditelji drugih terorističnih organizacij že vedo: če groziš Ameriki, ne najdeš varnega zatočišča,« je v sredo zvečer odločno obljubljal ameriški predsednik Barack Obama. Naj se je še tako trudil, da bi postavil jasno ločnico med njim in delovanjem svojega predhodnika, se je zdelo, da iz Bele hiše spet odzvanjajo besede Georgea Busha mlajšega. Amerika gre v vojno, jastrebi na desnici pa so olajšano zavzdihnili »končno«.
Razpoloženje v ZDA močno spominja na dneve pred iraško invazijo, javnost je prestrašena, večina politikov podpihuje nevarnost in brusi (jezične) meče, mediji se bolj ali manj previdno strinjajo, da je čas za odločno zunanjo politiko. Razmere je dobro povzel republikanski senator iz New Yorka Peter King, ko je opisal, kako sta smrti novinarjev Jamesa Foleyja in Stevena Sotloffa razgreli ameriško navdušenje za vojno: »Ti obglavljenji nista samo tragični, obudili sta spomine na 11. september.« V tednih pred trinajsto obletnico terorističnega napada, ki je predrugačil ZDA in z njimi ves svet, je od vojn utrujena javnost nenadoma pozabila, kako hitro se strah in jeza sprevržeta v desetletje nesmiselnega krvavenja.
Vedno varčni republikanski kongresniki, ki bi radi oželi socialno državo, pozabljajo, da so ZDA porabile več tisoč milijard dolarjev za vojno proti terorizmu, pa se spopadajo s precej bolj radikalnim nasprotnikom, kot so ga imele ob njenem začetku. In da se je število skrajnežev v njenem dobrem desetletju podeseterilo. Pokojni bin Laden ne potrebuje 99 devic v njegovih džihadističnih nebesih, dovolj je pogled na svet, ki ga je pustil za sabo.
Američani so osebno svobodo zamenjali za menda varno življenje v strogo nadzorovani družbi, sekularni režimi arabskega sveta so razpadli v besnenje verskega sovraštva, sredi Bližnjega vzhoda je nastal kalifat s srednjeveškimi metodami vladanja. Abu Bakr al Bagdadi je pobral najslabše zahodnega sveta, množično histerijo družbenih medijev in jo spojil z versko blaznostjo binladnovske ideologije na steroidih.
Zahodnemu svetu se nekako vedno znova izmuzne spoznanje, da bolj kot mečeš bombe na ljudi, bolj trmasto jih mečejo nazaj. Izrael je Palestince zaprl v Gazo, največje taborišče na svetu, ki ga od časa do časa temeljito zbombardira in prečeše z vojsko. Pa vendar je Hamas poleti zmogel pripraviti obsežno vojaško akcijo. Talibani po desetletju bombardiranja mirno čakajo, da se pripadniki Nata (beri Američani) odpravijo domov in da spet prevzamejo oblast.
Morda se zdi cinično trditi, da predsednik, ki je v Belo hišo prišel zaradi svojega nasprotovanja vojnam, rešuje predvsem svojo razžrto zunanjo politiko, ki so jo navrtale krize v Iraku, Siriji, Ukrajini in Gazi (iranska še čaka na svoj vrh). Ter da se bolj kot na razmere v tujini odziva na razmere v anketah javnega mnenja. Toda Američani imajo novo izvrstno priložnost, da zamočijo še eno vojno ter sprožijo še večji val nasilja, ki bo pogoltnil ves svet.
