Novaković branilec in Cesar napadalec ...

Bo Slovenija jubilejno 200. uradno tekmo po izstopu iz SFRJ odigrala prav na premieri svetovnega prvenstva v Braziliji? Možnosti za to so le še teoretične, prerojeni Slovenci ne držijo več vajeti te igre v svojih rokah. Toda permutacije in kombinacije o tem, kdo lahko koga bolj preseneti, ta čas niso najpomembnejše. Prav tako ni več pomembno – za razplet teh kvalifikacij –, zakaj je Slovenija začela ciklus najslabše po letu 1998. Zgodovine se ne da spreminjati, nogometni zakoni nimajo retroaktivnih učinkov. Vsaka šola nekaj stane, tokratna bi lahko stala nogometno Slovenijo debelih deset milijonov evrov.

Upanje resda umre zadnje, do tekme z Norveško pa bo ostala v spominu skokovita kakovostna rast reprezentance, ki jo spet krasijo odlike največjih: vnovič je našla moštveni duh, vzpostavila hierarhijo na igrišču in ob njem ter, kar največ šteje, spet je začela zbirati točke. Do tega se seveda ne pride po naključju in z upanjem na lepe čase. Ne pravijo zaman, da se bedak opira na upanje, modri pa na svoja dejanja. Srečko Katanec ve, da Slovenija nikdar ne bo imela neomejenih možnosti za aktiviranje človeških virov, kot jih ima Manchester City, in da je iskanje konceptov, ki jih je možno pri Bayernu, pogubno. Kdor bi v zadnjih mesecih redno spremljal treninge reprezentance na Gorenjskem in Obali – takih resda ni niti za število prstov na eni roki –, bi hitro spoznal, da je bilo dogajanje v Ljubljani, Bielefeldu, Reykjaviku in Nikoziji prav odraz dela na treningih in izvajanja enostavnega, pragmatičnega sistema dela. Vse je podrejeno nogometni logiki, nič ni prepuščeno dvoumju in teoriji.

Slovenci pač niso kot »azzurri«, »oranje« in »elf«, da bi lahko načrtovali uspeh brez svojih najboljših nogometašev. Brez odvečnega modrovanja se je zato Katanec oprl na preverjene adute, ki znajo igrati na rezultat. Prav igra na rezultat bi morala biti vodilo za reprezentance iz drugega kakovostnega razreda, med katere sodi tudi Slovenija, »gledljivo« igro, karkoli že ta pomeni, je bolj modro prepustiti Špancem in Brazilcem. Ali bo to dovolj v boju za dodatne kvalifikacije za SP 2014 ali ne, bomo videli najpozneje 15. oktobra v Bernu. Že sedaj pa šteje obetavno izhodišče za naslednji kvalifikacijski ciklus, ko bo šlo za razširjeni euro v Franciji 2016.

»Spet verjamemo v neko zgodbo,« pripovedujejo reprezentanti. Z uveljavitvijo nogometne logike, ki se jo je priučil v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Stuttgartu in Genovi, je Katanec tako močno prepričal svoje izbrance, da mu ti sledijo kot verniki. Zdi se, da ne bi imeli nič proti, četudi bi postavil v ožjo obrambo Milivoja Novakovića, v napad pa poslal Boštjana Cesarja. Katančev predhodnik Slaviša Stojanović je namreč padel šele tedaj, ko so nehali vanj verjeti igralci.