Novi časi

Staro in novo si morata podati roko. Čas je. Na nedeljskih parlamentarnih volitvah v Španiji je resda, kot je bilo pričakovati, zmagala konservativna Ljudska stranka in so se na drugo mesto prebili socialisti, toda po svoje sta zmagali novinki, predvsem Podemos in tudi Ciudadanos. Tradicionalna politika bo po treh desetletjih desno-levega izmenjavanja oblasti odslej morala poslušati njihove zahteve po prenovi demokracije – zato se je veseliti novih časov, čeprav bodo morda kaotični.

V nedeljo ni bilo nikakršnega presenečenja, ankete javnega mnenja so dobro zadele razpoloženje med Španci, le zaupanja v radikalni Podemos je očitno več kot v desnosredinski Ciudadanos. A so predvolilno za vzhajajočo zvezdo označevali vodjo Državljanov Alberta Rivero, in ne Pabla Iglesiasa, prvega moža stranke, ime katere zveni obetavno: Zmoremo.

Da si Španci, zaznamovani z več kot petinsko brezposelnostjo, želijo politične svežine, je lepo razvidno iz volilnih rezultatov – pa naj predsednik vlade Mariano Rajoy še tako ponavlja, da je pod njegovo premiersko taktirko Španiji uspelo prebroditi najtežje čase. In vendar je hkrati očitno, da so stari vzorci globoko zakoreninjeni in je silno težko spreminjati politično mentaliteto: Ljudska stranka je zmagala, četudi so nekateri njeni politiki zamazani s težkimi korupcijskimi škandali.

Zdaj je prva skrb vprašanje, kakšna bo v tako fragmentiranem političnem okolju nova vlada, komu bo na koncu uspelo vladati. Povolilne kolobocije iz Portugalske, kjer je v začetku oktobra prav tako slavila tradicionalna desnica nekdanjega premiera Pedra Passosa Coelha, zdaj pa manjšinsko vladajo socialisti – ker je socialistu Antóniu Costi uspelo pridobiti podporo vse močnejših radikalno levih strank –, dajo zagotovo misliti tudi Rajoyu. Predstavljati si je, da bo težko sestavil vlado, vsaj močne ne. Četudi bi na njegovo stran stopili desnosredinski Ciudadanos, parlamentarne večine ne bi imeli, sploh pa je samozavestni Albert Rivera večkrat predvolilno poudaril, da Ljudska stranka ne more računati na njihovo podporo. Ali bo mandatar sam ali pa ne bo podprl nikogar. In tudi s Podemosom se ne nameravajo pečati, z njimi ne bi sedeli v nobeni vladi. A da bi Pablo Iglesias podprl socialistično vlado, si je prav tako težko zamisliti, saj so mnogi volivci, razočarani nad socialisti, presedlali na novo radikalno strujo, zraslo iz gibanja Indignados.

Nič več ne bo, kot je bilo. Večdesetletne dvostrankarske demokracije – prevlade bodisi Ljudske stranke bodisi socialistične levice – je konec. Zdaj prihaja nova era, v stranki Ciudadanos jo imenujejo »druga tranzicija«. To bo čas, ko se bo morala španska politika nadvse uriti v dialogu, poslušanju drug drugega, dogovarjanju, sklepanju kompromisov in preseganju težko premostljivih razlik. Ne bo lahko, a sporočilo nedeljskih volitev je v resnici spodbudno: prihodnost bo v rokah bistveno večjega števila Špancev, kot je bila doslej. Zato se kaže veseliti sprememb.