Tiskane izdaje
Ni dolgo trajalo »premirje« v ameriško-ruskih pogovarjanjih o tem, kaj narediti s to nesrečno Sirijo, pa se je že skoraj zdelo, da smo se znašli na pragu tretje svetovne vojne. Nekateri analitiki so celo strašili, da smo v bolj vreli kaši kot v časih kubanske krize, medtem ko so njihovi bolj umirjeni kolegi opozarjali, da se je tudi po zlomu Sovjetske zveze pripetilo že nekaj podobnih, prav tako vročih ohladitev med nekdanjima zagrizenima sovražnicama iz hladne vojne. Te so prihajale ciklično, malce pazljivejši opazovalec pa težko spregleda, da so vznikale nekako hkrati z ameriškimi predsedniškimi volitvami oziroma v času poslavljanja takratnega poglavarja Bele hiše.
Po tem, ko so ZDA prekinile sirski dialog z Rusijo, so v Moskvi pričakovali, da bo za obnovitev pogovorov treba počakati na novega ameriškega predsednika oziroma predsednico. A pogajalcema, prvima diplomatoma obeh držav, je v nasprotju s pričakovanji in razgreto obojestransko retoriko uspelo umiriti strasti in konec tedna se bosta v Švici spet posedla za skupno mizo. Če verjamete ameriškim medijem, se je zmaga diplomacije zgodila izključno po zaslugi njihovega vztrajnega zunanjega ministra Johna Kerryja, medtem ko v Moskvi pravijo, da njegov ruski kolega Sergej Lavrov tako ali tako ni bil tisti, ki se je umaknil s pogajanj, in da je bil vedno pripravljen na pogovor.
Diplomatskega veterana Lavrova so pred dnevi, ko je Kerry Rusiji zaradi bombardiranja Alepa še grozil z mednarodnim kazenskim pregonom, na državni televiziji pobarali, ali je grožnja pred globalnim spopadom zdaj večja, kot je bila v 60. ali 70. letih prejšnjega stoletja, ko sta si nasproti stali zgolj dve jedrski velesili. Odgovoril je, da je bila takrat stabilnost sicer »negativna«, vsekakor pa večja, hkrati pa so bile reči v »bipolarnem« svetu jasnejše kot zdaj, ko je na globalnem prizorišču več vplivnih igralcev, od katerih jih ima uradno pet, neuradno pa vsaj še štirje jedrsko oborožitev.
Časi se spreminjajo, z njimi pa tudi vojne »prek posrednikov«, kakor je zdaj ta v Siriji, saj tudi v njih ne nastopata več le dva »hladnovojna« sovražnika. V vojno v tej bližnjevzhodni državi je zdaj vmešanih več igralcev, zato sploh ni bilo neumno, da sta Kerry in Lavrov za sobotno pogajalsko mizo povabila tudi kolege iz regije. Sicer so se na povabilo odzvali le tisti, ki podpirajo »zmerno«, manj »zmerno« in povsem »nezmerno« sunitsko opozicijo, Iran pa svojega predstavnika ne bo poslal, zato bo sirski predsednik Bašar al Asad imel na pogajanjih le enega, a močnega zaveznika: Rusijo.
Toda novica, da na pogovorih ne bo iranskega udeleženca, ni dobra. Tako kot se na pogovor povabljena članica Nata Turčija, ki jo v sosednji Siriji bolj kot boj proti islamskim skrajnežem ali vladnim enotam zanima obračun s Kurdi, ki ima od ZDA povsem neodvisno igro in stopa v zavezništvo z Rusijo, tako tudi Lavrov na pogovorih ne more zastopati svojega iranskega kolega, ker o tem, kaj početi v Siriji, v Teheranu ne razmišljajo tako kot v Moskvi, čeprav so oboji na Asadovi strani. Ne gre pozabiti, da so v Iranu nasprotovali še včeraj propadlemu, zdaj pa spet aktualnemu rusko-ameriškemu sporazumu, zato njihova odsotnost lahko pomeni tudi, da tokrat kdo drug ne bo spoštoval morebitnega premirja.
