Novi prvi med enakimi

Z izvolitvijo novega predsednika državnega zbora Dejana Židana je peterica okoli Marjana Šarca odtekla še en krog bliže oblikovanju koalicije. Ustava daje funkciji velik pomen, saj opredeljuje predsednika državnega zbora po pristojnostih kot drugega človeka v državi, politične moči pa v resnici nima. Najbrž se je tudi zato v preteklosti le redko zgodilo, da je položaj zasedal kak predsednik koalicijske stranke, ti so praviloma sedeli v vladi. Zakaj se je Židan odločil, da bo raje na čelu zakonodajne veje oblasti kot del izvršilne, je veliko ugibanj, konkretnega odgovora pa ni. Bo pa moral v tem mandatu z devetimi strankami v parlamentu pokazati veliko potrpežljivosti in sposobnosti za povezovanje ter iskanje konsenza. Cilja, da si bo prizadeval za spoštljivost in zvišanje ravni politične kulture, se zdita kar precej drzna.

Je pa današnje glasovanje v državnem zboru pokazatelj tega, na kar so mnogi opozarjali ali pa privoščljivo napovedovali že ves čas od začetka pogovorov peterice oziroma šesterice – da bo usklajevanje v tako pisani druščini strank in najbrž tudi interesov zelo naporno, za medsebojno zaupanje pa bo očitno treba narediti še zelo veliko. Na tajnem glasovanju bi moral Židan namreč dobiti najmanj 52 glasov poslancev LMŠ, SD, SMC, Saba, Desusa in Levice, najbrž še dveh manjšinskih poslancev, poleg tega je še štiričlanska poslanska skupina SNS napovedala podporo. Namesto na 58 lističih pa je bil »za« obkrožen na le 49. Kar je sicer dovolj za ustoličenje, vprašanje pa je, ali je tudi dobra popotnica za sestavljanje nove vlade. Seznam ministrskih kandidatov mora Šarec državnemu zboru predložiti do 3. septembra.

Kadrovske zadeve bi lahko še popestrile naslednje dni, pravi izzivi, ki so pomembni za državljane, pa jih šele čakajo.