Novih davkov ne bo

Nismo počivali dolgo. Vsaka nova vlada prinese s seboj nove zamisli o davčnem sistemu, in ker se vlade v Sloveniji menjajo hitro, državljani volivci pred novimi parlamentarnimi volitvami spet poslušamo sicer previdne »ljubezenske izjave« političnih strank o nižjih davkih in lepši davčni prihodnosti, celo o davčni reformi. Teh smo že kar dobro navajeni, nenehni posegi v davčne zakone so postali slovenska blagovna znamka.

Država je od leta 2004 prestala dve obsežni davčni reformi, druga je iz leta 2006, vmes pa dolg seznam posegov v zakone s tega področja. Velike spremembe v dohodnini je leta 2004 prinesla tako imenovana Mramorjeva reforma (po takratnem finančnem ministru Dušanu Mramorju), ki je uvedla načelo obdavčitve po svetovnem dohodku. Od takrat so državljani Slovenije, dokler so njeni (davčni) rezidenti, v domovini dolžni poročati tudi o obdavčljivih dohodkih iz tujine, in ne le o zaslužkih iz domovine. Po sodobnih meddržavnih sporazumih o izogibanju dvojni obdavčitvi veljajo enaka davčna načela za vse (sosednje) države: država izplačevalca sme pri slovenskem rezidentu zajeti dohodnino po svoji predpisih, Slovenija pa tudi, a upošteva dajatev, ki jo je že plačal v tujini. Kljub temu smo med davčnimi načrti strank našli všečno obljubo o odpravi »dvojne obdavčitve plač iz Avstrije«, in najbrž ni naključje, da jo je stranka izbrala prav za predvolilni shod na severovzhodu Slovenije.

Pri dohodninski reformi iz leta 2006 smo izgubili olajšave, ki smo jih imeli radi. Do takrat smo zbirali račune za izdatke, ki jih je našteval zakon, in si tako zagotovili pravico do dveh odstotkov nižje osnove, poleg tega pa še dva odstotka zaradi obresti za stanovanjska posojila. Od vseh olajšav s seznama je po reformi ostala le tako imenovana seniorska za osebe po 65. letu starosti, čeprav so jo reformatorji najprej nameravali odpraviti skupaj z drugimi. Vladna stranka Desus je takrat zahtevala, naj ostane, leta 2012 pa se je olajšavi odrekla brez vsakega odpora, češ da koristi le majhnemu deležu upokojencev z visokimi pokojninami. Iz tega se naučimo, da so tudi davčne olajšave – ali posebno te – del političnih igric.

Davčna reforma iz leta 2006 je bila vsestranska. Statistika o davku od dohodkov pravnih oseb kaže, da se je davčna osnova pri tej dajatvi po reformi še pred velikim izbruhom gospodarske in finančne krize v obdobju od leta 2007 do 2009 za polovico znižala: s 6,087 milijarde evrov leta 2007 je leta 2008 zdrsnila na 5,03 milijarde evrov in leta 2009 na 3,619 milijarde evrov. Hkrati so se hitro zmanjšali tudi prihodki iz te dajatve. Nasprotniki reformskih posegov v to dajatev in pozneje dodanih ugodnosti še danes vztrajajo, da so takratni oblastniki tako nepopravljivo znižali prihodke državnega proračuna v najbolj neprimernem času, posebno ker za izpad niso zagotovili nadomestnega vira.

Po vse davčnih »prigodah«, ki so nam jih vlade po letu 1991 omogočile v samostojni državi Sloveniji, lahko danes rečemo: nobena vlada si ne bo upala uvesti višjih davkov, ker bi jo državljani odnesli s prestola, nižjih pa tudi ne, ker tega ne bo prenesel proračun. No, tudi trošarine lahko presežejo potrpljenje davkoplačevalcev.