Tiskane izdaje
Deset let bo minilo, odkar se je Joc Pečečnik odločil vložiti svoj kapital v Plečnikov stadion. Ne le v prenovo, kot se je dolgo govorilo, ampak v ureditev novega športno-poslovno-trgovskega parka s stolpnico, bloki, šestimi kletni etažami in – po gradnji stožiškega stadiona – športnim objektom precej manjših dimenzij, kot je bilo sprva načrtovano. Ob trenutnem stanju in ob podatku, da naj bi celotna gradnja trajala več kot osem let, je jasno, da vsega tega za Bežigradom še najmanj deset let ne bomo videli.
Sedmo leto se že vleče postopek pridobitve okoljevarstvenega soglasja, brez katerega ni mogoče začeti pridobivati gradbenega dovoljenja. Z aktivacijo državnega pravobranilstva, ki poleg sosedov stadiona po novem izpodbija odločbo agencije za okolje, se zdi, da bo pot do soglasja še daljša. Ne slišimo prav pogosto, da bi se državni pravosodni organ v kakšnem podobnem postopku samoiniciativno – oziroma, kot pravijo, na pobudo posameznikov in iniciativ – postavil proti drugemu državnemu organu in odločbi, ki jo je ta izdal. Ali je vzrok za potezo pravobranilstva res javni interes ali so tu še kakšni drugi motivi, bo morda jasno v prihodnje.
Marsikaj pri pridobivanju dovoljenj za projekt je težko razumljivo: šest let in pol pa še ni pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja, sedem let in pol ni dovolj za odločitev sodišča o pripadajočih zemljiščih soseske. Ob tem ne čudi, da se Pečečniku dvigne pritisk, ko sliši napovedi, da bo lahko neka multinacionalka postopke sprememb namembnosti zemljišč, pridobitve soglasja Arsa in gradbenega dovoljenja za pred kratkim še nezazidljiva zemljišča, zraven pa še razlastitev številnih kmetov izpeljala v kakšnega pol leta, ob tem pa dobila še večmilijonsko državno pomoč.
A prav tako – ali še bolj – nerazumljivo je, da Arso v postopku, kjer je jasno, da bodo nasprotniki projekta trikrat prebrali vsako vejico odločbe, soglasje izda za parcele, ki jih ni več. Ki so izbrisane iz zemljiške knjige. Sabotaža na Arsu, bi lahko marsikdo hitro pomislil, a dokumentacija kaže, da je sam investitor dal vlogo za izdajo soglasja za poseg na zemljiščih, ki ne obstajajo, ker jih je ljubljanska občina medtem razparcelirala in v zemljiško knjigo vpisala nova.
Precej nerodna napaka, ki sicer ne bo usodna, a daje misliti. Komu je v interesu, da se vedno znova zapletamo ob okoljevarstvenem soglasju? To bo prej ali slej pod streho, če vemo, da je zaradi zmanjšanja vplivov investitor že podvojil čas gradnje, z znižanjem zaščite Fondovih blokov pred hrupom je pomagala občina, država pripravlja posebna določila za hrup na gradbiščih ... Ob tem pa se ne približamo glavni težavi projekta – zemljišču, v katerega je vložila MOL. Ljubljanski župan upa, da bodo Fondovci »omagali«, a ti z zahtevo za določitev pripadajočega zemljišča le poskušajo to, k čemur Janković napotuje druge stanovalce ljubljanskih sosesk, v katerih so si zasebniki za uresničevanje zasebnih interesov prilastili nekoč skupna zemljišča.
Kako bo v primeru Fondovih blokov odločilo sodišče, je nemogoče napovedati. Zagotovo pa je dvoje: pravnomočne odločitve še ne bo kmalu; in če ne bo v prid MOL oziroma BŠP, se bo na seznamu tistih, ki jim Pečečnik grozi s tožbami, ob sosedih, zagovornikih Plečnika in državnih uradnikih zagotovo znašla še občina.
