Novinarstvo in gazeta

Pred 460 leti je v Benetkah začel izhajati prvi tiskani mesečnik. Slabega pol tisočletja pozneje lahko razmislek o sodobnem novinarstvu – morda je tudi napačen – začnemo z dobrimi novicami. Distribucija novinarskih izdelkov ni bila nikdar v zgodovini bolj enostavna. Nikdar v zgodovini se še ni pripetilo, da je bil novinarski izdelek tako rekoč v realnem času dosegljiv na celotnem planetu. Druga dobra novica: nikdar v zgodovini ni bilo proizvedenih toliko podatkov. Nikdar v zgodovini tolikšna količina podatkov ni bila tako enostavno dosegljiva. Vsaki dve leti se količina proizvedenih podatkov podvoji. Tretja dobra novica: količina podatkov, ki naj bi ostali zaupni, dostopni le izbrancem, je sicer orjaška, a zelo veliko podatkov tudi »pobegne«. Hkrati zakonodaja danes državnih institucijam nalaga, da morajo podatke deliti z javnostjo.

Te odlične novice imajo temno stran. Pred dvema desetletjema so se globalne in lokalne korporacije, ki z neznosno lahkotnostjo razpečujejo novinarske izdelke, odločile za poslovni model, ki je nerazumen. Rezultate novinarskega dela so sklenile prek svetovnega spleta razdeljevati brezplačno. Poslovni model je temeljil na domnevi, da je ključna moč blagovnih znamk, pokazalo pa se je, da vedno močnejše medijske blagovne znamke proizvajajo vedno manj prihodkov. Drugič: ocean dostopnih podatkov je skorajda nemogoče preveslati. Da bi iz tega oceana nastala novinarska zgodba, ga je treba precediti; morda je zgodba tisto, kar ostane v cedilu. Tretjič, tudi ocean zaupnih podatkov, ki pobegnejo v javnost, je skorajda nemogoče precediti – razen če se tega precejanja lotijo veliki mednarodni novinarski konzorciji. Ta slaba novica ima torej tudi kali dobre novice.

Hkrati pa projekti, okrog katerih se zbirajo veliki mednarodni novinarski konzorciji, morda kažejo usmeritev, ki bi jo morali posvojiti tudi založniki. Nerazumen klobčič poslovnega modela, ki temelji na tem, da vse, kar novinarji pridelamo, razdelimo brezplačno, lahko založniki razvozlajo le tako, da se vsi – čisto vsi na planetu – vrnejo k starodavnemu poslovnemu modelu, ki predpostavlja, da je novinarski izdelek plačljiv. Novinarskim konzorcijem, ki so spodobni razkriti nekatere skrivnosti davčnih oaz – v čast nam je, da je del mednarodnega preiskovalnega konzorcija tudi časnik Delo –, morajo slediti tudi globalni založniški konzorciji, saj lahko le globalni založniški konzorciji preprečijo, da imajo od novinarskega dela daleč največ koristi korporacije, kot so Facebook ali Google.

Beseda dneva v slovenskem novinarstvu je »naprej«. Zato velja ob tem geslu pogledati daleč naprej – v leto 1556, ko so v Benetkah začeli tiskati prvi mesečnik. Ta mesečnik je stal eno gazeto. Zato ker je časnik stal eno gazeto, se je časopisov po številnih državah sveta oprijelo ime gazeta. Beseda gazeta je izvorno oznaka za beneški kovanec. Ne glede na to, v kakšnem formatu bodo v prihodnosti razpečevani novinarski izdelki, si velja zapomniti, da je prvi časopis stal eno gazeto. Ni bil brezplačen.