Novinarstvo, kam greš?

Nekateri pravijo, da so dileme, ki se odpirajo ob odvzemu akreditacije novinarju v državnem zboru, malodane tretjerazredna tema, če že ne povsem nepomembna. A niso. Stare so, in to, da nanje še vedno nimamo pravega odgovora, je razlog več, da bi jim enkrat vendarle morali pogledati v oči.

Del slovenskega novinarstva, predvsem pa javnosti, nosi v sebi trdoživ slovenski virus polarizacije na levo in desno, namesto na dobro in slabo. In že tu se pojavi problem, ko iščemo odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav dandanes je novinar. Drugi problem vznika iz tehnološke determinacije in pojava novih medijev. In med slednjimi, ker internet prenese še več kot papir, v tem kontekstu ni prave ločnice.

Če naprej iščemo odgovor na omenjeno vprašanje, postane zadeva še bolj zapletena. Razvid medijev, ki je tako rekoč osebna izkaznica vsakega medija in obenem pogoj, da »nekaj« postane medij, je urejen tako, da medij ni le strankarsko glasilo, temveč so mediji celo spletne strani političnih strank. Pa ne samo politične stranke, zmedo povzročajo še dejavnosti, ki včasih že nevarno zabrisujejo mejo med področji delovanja, zlasti marketinške, zabavne, prav tako tiste za odnose z javnostmi. Da, že drži, da je »novinar oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju ali je samostojni novinar«, a v ta zakonski navedek je danes mogoče uvrstiti marsikaj; tudi to, da so novinarji v imenu svojega dela za izjave pripravljeni odpirati straniščna vrata.

In tako se nehote misli vsakič znova, že leta in leta, ustavljajo na licencah. Podobno, kot jih poznajo nekateri poklici in z njimi vred zbornice, ki podeljujejo licence za opravljanje poklica. A ta tema, ta podvig, odpira veliko več vprašanj, kot prinaša odgovorov. Ključno med njimi je tisto, na katero je v nedavnem pogovoru za Delo opozoril tudi docent Igor Vobič, namreč, da se s tem omejuje ena temeljnih ustavnih svoboščin, pravica do izražanja. Torej tista, za katero se novinarji borimo, na kateri stojimo in pademo. Zatorej – kje in kako potegniti ločnico? Na kaj se opreti? Problem novinarstva je tudi v tem, da so njegova pravila, zlasti etična, sicer jasna, a objektivnih ni.

Zato je za začetek, pa ne le zaradi tega, temveč tudi zaradi nekaterih slabih rešitev, ki vplivajo na eksistenco določenih medijev, treba opraviti že s skoraj higienskim minimumom – prevetriti medijsko zakonodajo. Bo novo vodstvo ministrstva za kulturo zmoglo opraviti naloge, ki jih tisti, iz časa, ko je Borut Pahor opravljal poklic predsednika vlade, niso? Obljubljali so veliko, a storili nič. Mediji tako še vedno delujemo pod zastarelimi zakoni, tistimi, ki so jih napisali samooklicani strokovnjaki, izmaličenj je ogromno, izzivov in dela še več, časa za »sanacijo« pa ne prav veliko.