Tiskane izdaje
Obrisi nove koalicije so po odločitvi NSi, da se ne vidijo v koaliciji s Stranko Mira Cerarja, vse bolj jasni. Bo veliko manj pisana, kot bi sicer lahko bila, v njej bodo sodelovale vsaj tri stranke, ne bo imela ustavne večine, vendar ima lahko še vedno eno najudobnejših večin v državnem zboru, če se bo bodoči mandatar tako odločil.
Poteza NSi, da se ne bo več pogajala z zmagovalko nedavnih volitev, ima več pomenov. Prvi je, da večina deležnikov slovenske politike še vedno razmišlja v zastarelih blokovskih konceptih. NSi z umikom na opozicijske okope očitno ni najbolje razumela sporočila zadnjih volitev, da je nova stranka SMC zmagala zaradi vere večine volivcev, da bo njen predsednik s svojo ekipo uvedel v politiko nove standarde, ki bodo temeljili na poštenosti in etični neoporečnosti. In da bo nova oblast na teh temeljih zapeljala državo v varnejše vode – zlasti gospodarsko uspešno in socialno čutečo družbo.
V NSi niso razumeli, da bi ji, kot »stari« stranki, koristilo, če bi se napajala ob tej veri in energiji, ki je je bila deležna SMC. Ali bo Cerarju uspelo, je drugo vprašanje, a NSi z umikom tvega, da se bo okoli nje še bolj utrjevala podoba satelita vedno šibkejšega partnerja v slovenski – zdaj že odcveteli – pomladi.
Da se bo morala slovenska desnica reformirati, je verjetno jasno že vsakemu – razen, verjetno, najbolj zagrizenim desničarjem, ki verjamejo, da se bodo Slovenci enkrat že naveličali voliti levičarje. Vrnitev NSi iz predverij vstopa na oblast v opozicijo je treba razumeti in spremljati s te perspektive. Njeni glavni strategi računajo, da jim bodo sčasoma le uspelo prepričati dovolj volivcev na desnem polu političnega spektra, da so oni tista politična sila, ki lahko najbolj avtentično zagovarja nacional-konservativne ideje.
NSi se je v zadnjem obdobju pogumno premaknila proti sredini in se z radikalnim programom liberalnih gospodarskih reform odela v glasnega zagovornika gospodarstva in tržne ekonomije, vendar se jim to do zdaj ni obrestovalo. Glede na stanje v slovenski desnici bi morali na nedavnih volitvah doseči bistveno boljši rezultat. Ker se to ni zgodilo, so v vodstvu stranke postali negotovi in verjetno so ugotovili, da NSi še vedno ni pripravljena na veliko zgodbo, da še ni napočil njen čas. Izpad iz parlamenta pred šestimi leti je v podzavesti stranke očitno pustil globoke rane, zato raje igrajo varno igro.
Ko k temu prištejemo še dejstvo, da imajo v stranki močno krilo oboževalcev Janeza Janše, je jasno, da bi NSi, če bi nadaljevali pogajanja s SMC in morda celo vstopili v veliko koalicijo, tvegala, da jo raztrga na dvoje. Zato je umik NSi v tej fazi pogajanj razumljiv, predvidljiv in pravzaprav pošten do SMC in bodoče koalicije, ker bi lahko neizdelana in notranje krhka NSi zgolj povzročala težave v koaliciji. Vstop NSi v novo vlado bi bila dobrodošla novica za Slovenijo, a so bili v stranki žal sebični, plahi in politično preračunljivi, česar volivci običajno ne nagrajujejo.
