Tiskane izdaje
V zakonu o fiskalnem pravilu je vsebovan tudi člen o ustanovitvi in funkciji fiskalnega sveta. Tri člane fiskalnega sveta se voli z dvetretjinsko večino. To so temeljni podatki o organu, h kateremu se je Slovenija zavezala EU, in to je del ene zgodbe. V teh dneh ne potihne drugi del zgodbe, namreč imenovanje novih ustavnih sodnikov. Da sta obe tematiki zvezani v eno zgodbo, je nenavadno, njun skupni imenovalec pa je parlamentarni glasovalni stroj.
Med obema, vsakemu zase izjemno pomembnima področjema, naj bi prišlo do vezane trgovine med SMC in SDS, je bilo slišati glasove, ki v teh dneh ne potihnejo. ZL, opozicijska stranka, jih je povedala naglas, oblikovala v očitek in končno v zahtevo, da je treba glasovanji ločiti tudi po datumu, tega o fiskalnem svetu, ki zahteva dvetretjinsko večino, pa dati na prvo mesto.
Metodo vezane trgovine pri sebi je SMC zanikala, toda objektivna dejstva govorijo drugačno resnico, ta pa je opazna v uspešno uveljavljeni zahtevi SDS po Klemenu Jakliču kot kandidatu za ustavnega sodnika. Njegov problem niso strokovne reference, te govorijo zanj, ampak, vsaj kar zadeva primernost za ustavnega sodnika, v njegovi problematični osebnosti. Mediji so prinesli, da je Janšo v času, ko so njegovi verniki demonstrirali pred sodiščem, javno označil za »zadnji branik prava«. To najmanj razkriva njegovo nagnjenosti k pristranskosti, v skrajni posledici pa v očitkih kritikov po nizu čudnih tvitov razkriva človeka velike nestrpnosti in slabe sociološke razsodnosti.
Da se je torej tako po predlogi predsednika države Boruta Pahorja kot tudi v koalicijskih kombinacijah še naprej pojavljal kot kandidat, potrjuje možnost pravilne domneve o vezani trgovini s SDS, domnevno, ker naj bi bila tako zagotovljena ustavna večina pri glasovanju o fiskalnem svetu. To bi demokratično Slovenijo moralo zelo skrbeti, kajti pomenilo bi lahko, da je mogoče v imenu ustave, pravil, zakonov in institucij izigrati vsako vsebino, ki jo ustavna forma v svojem temelju predpostavlja.
Spomin nas ob teh mislih vrača na začetek leta 2009, ko se je v parlamentu sprejemal zaključni račun proračuna za leto 2007. Računsko sodišče je v državni blagajni za nazaj našlo primanjkljaj, Janša in SDS sta trdila, da je bil leta 2007 v proračunu presežek. Na eni strani je bil strokovni glas pooblaščene institucije, na drugi politična trditev. Potem sta Janša in SDS celotnemu državnemu zboru preprosto določila pogoj: če večina ne bo izglasovala, da je zaključni račun v presežkih, ne v minusu, so povedali, SDS ne bo zagotovila ustavne večine za pritrditev Slovenije vstopu Albanije in Hrvaške v zvezo Nato.
In tu je recept, ki kot volk menja dlako, nikoli pa nravi. Povedano drugače. Vezane trgovine tega tipa se nikoli ne obnesejo in nikoli ne proizvajajo dobrih učinkov. Vedno se obrnejo proti tistemu, ki v taki logiki sodeluje. In kar zadeva samo logiko oziroma vsako stranko, ki tako metodo neguje: že davno bi utonile v pozabo, če je ne bi omogočali sodelavci vseh vrst, barv, agregatnih stanj, malih in velikih interesov.
