Tiskane izdaje
Kaj imajo skupnega vladni predlog odpuščanja v javnem sektorju; sprejemanje predloga proračuna, ki bo zarezal predvsem v sredstva, namenjena kulturi, znanosti, (visokemu) šolstvu; predlog zvišanja DDV za tiskane medije; sprejeti zakon o slabi banki? Odgovor je navidez preprost: globoko finančno in gospodarsko krizo v Sloveniji. Teza je, da slab ekonomski položaj države terja rezanje in varčevanje vsepovsod.
To ugotovitev predstavniki vlade predstavljajo kot nevtralni, objektivni fakt, ki terja in upravičuje nepopularne ukrepe. A prav ta brezprizivni, nediskutabilni status, ki ga poskuša za svoje delovanje zagotoviti vladna politika, kaže, da je jedro problema in jedro krize drugje.
Odgovor na to, kaj imajo skupnega našteti ukrepi vladne politike, je morda ta: pomenijo predvsem ukinjanje pojma javnega. Kako?
Odpuščanje v javnem sektorju napoveduje predvsem zelo negotovo usodo za zaposlene v njem, obenem pa ne zagotavlja, da bo javni sektor zaradi teh ukrepov deloval bolj učinkovito. Prav tako že dosedanji rezi v znanosti, kulturi in izobraževanju ter šolstvu poleg negotovosti najbolj ranljivih delov družbe napovedujejo atrofijo duha te skupnosti, njenih možnosti razvojnega preboja, čisto konkretno pa najbolj uspešne in perspektivne univerzitetne in kulturne kadre naganjajo k temu, da svoje potenciale uresničijo na tujem.
Znižanje RTV-prispevka in dvig DDV za tisk ogroža tiste medije, ki po svojem poslanstvu branijo javni interes in skupno dobro. Njihova naloga namreč je, da sistematično in kontinuirano merijo delovanje države in vseh njenih delov, ob pojmu javnega in skupnega.
Slaba banka je po drugi strani materializacija dolgoletnega zgrešenega delovanja slovenskega bančnega sektorja v spregi s tisto politiko, ki je v ospredje vselej postavljala vse drugo kot javni interes. Ime te banke tako dobro poimenuje situacijo, ko za napake in velike apetite posameznikov, posamičnih lobijev in političnih strank zdaj plačuje javni sektor, pa kultura, znanost, šolstvo, mediji in drugi davkoplačevalci.
Prav v tem je tudi bistvo problema in krize v Sloveniji: ali smo pripravljeni za dolgove, ki jih niso pridelali kulturniki, znanstveniki, univerza in šolniki, izgubiti ne le osnovno jamstvo fizičnega preživetja, ampak predvsem jamstvo, da bo preživel pojem javnega dobrega?
Državo, vsaj tisto moderno, utemeljeno na razsvetljenskih svoboščinah in principih kot specifično obliko organizacije skupnosti, namreč lahko vidimo prav kot zastopnika pojma javnega. To, če posplošimo, pomeni zlasti, da je država nevtralna organizacija, ki si za poslanstvo vzame to, da bo omogočila spoštovanje, udejanjanje in razvijanje osnovnih pravic človeka, kot so izobrazba, zdravje, služba, prebivališče, pa tudi razvijanje potencialov na drugih področjih. Javnost in občost te državne funkcije je vidna v tem, da nabor pravic in svoboščin zagotavlja vsakemu od svojih državljanov, ne glede na njihov rod, spol, družbeni status, versko prepričanje ali kakšno drugo partikularno okoliščino.
Jasno je, da v praksi nobena država ne more v celoti ustreči temu idealu, da so vselej na delu anomalije, izigravanje sistema ipd. A pojem javnega je ključen prav zato, ker ob njem lahko izmerimo vsakokratne odklone od idealnega delovanja države in ob njem vselej znova pretresemo vsakokratne ukrepe, udejstvovanja, napore države in vseh njenih številnih institucij pri ponovni uveljavitvi principa javnega ter skupnega dobrega.
Z največjo anomalijo imamo torej opravka tedaj, ko pojem javnega ne nastopa več kot ideal konkretnih ukrepov politične elite na oblasti. V Sloveniji so te osnovne naloge trenutno suspendirane v imenu varčevanja in uravnoteženja proračuna. Kot da morajo že pridobljene civilizacijske pridobitve počakati na boljše čase, ko jih bo morda spet mogoče uresničiti. A logika bi morala biti obrnjena: država bi morala za pojem javnega najbolj poskrbeti prav v času krize, ko so posamezniki in celotne skupine prebivalstva še bolj ranljive in ogrožene.
Nepremišljeni in brutalni rezi nas napeljujejo k misli, da država, ki se odreče pojmu javnega in skupnega dobrega, pravzaprav nima več opravičila za svoj obstoj. Ostane izvrševalka zasebnih (navadno kapitalskih) interesov in represivnih ukrepov. To je resnica osamosvojitvenega projekta dvajset let kasneje.
