O lisici in grozdju

Če v normalno razvitih državah izdajate časopis, za dajatev plačate takso. Pri nas plačate davek. Vpogled v razvoj nesrečne besede razkrije še bolj nesrečen proces z imenom davljenje. Dodana vrednost davljenja bi se imenovala davek na dodano vrednost. In ta naj bi po skrivnem predlogu vlade po novem (upajmo, da ne) znašal dvajset odstotkov.

Civilizacija je povezana z besedo in ta je povezana z medijem, ki jo prenaša. Pravo ime za razvoj prave besede ni konkurenčnost, temveč odličnost. Mediji, ki so na malem slovenskem trgu odvisni od razmerja med seboj in bralcem, imajo dosti opraviti s preživetjem in tu se kopičijo problemi, ki besedi velikokrat odvzemajo lesk in vsebino. Veliko je inflacije vseh vrst, toda temeljno sporočilo raznovrstnih, resnih ali rumenih, tehtnih ali poneumljajočih vsebin je bilo doslej jasno: pretok besed je pretok idej, oboje je dobrina, ki gre vštric z demokracijo in predstavlja vrhunec razvoja zahodnih družb. Res je, demokracije so se uklonile kapitalu in zahodne družbe se praznijo. Spet se odpirajo vrata gradu, ki ga osvajajo plenilci vseh vrst, agregatnih in zagovednih stanj. Nekaj pa spet ostaja: humanistično izročilo razsvetljenskih dveh stoletij in pol je pravzaprav vse, kar imamo za ponoven razmislek o tem, kaj je treba na novo pozidati na ruševinah mest, ki so jih porušili barbari.

Dovolj naj bo torej tehtnih misli o univerzalnih družbenih in duhovnih dobrinah. Kdor ta jezik govori, razume, za kaj gre, za druge je treba sneti rokavice in stisniti pesti.

Še vedno ne verjamem, da bi bila Janševa vlada tako neinteligentna, da bi z zvišanjem DDV na dvajset odstotkov v resnici hotela potopiti vsaj pol tiskanih medijev. Toda že grožnja te vrste je preveč in poraja dve vprašanji: prvo je, zakaj sploh je dregnila v nekaj, kar ves zahodni svet ne le da ne ogroža, temveč z nižanjem davkov v krizi celo spodbuja? In drugo: se za tem – ne bi bilo prvič – skriva le dokončanje znanega medijskega manevra iz leta 2007, katerega začetek je bila medijska obsesija premiera, konec pa demontaža države in civilne družbe?

Novica za premiera – če že govorimo o ozaveščeni meščanski družbi – je, da država pripada državljanom in ne more biti plen ljudi, ki so jih oblastne fantazije odnesle čez realne okvire. Pošteni mediji in pošteni novinarji, o tem je govoril celo papež, so zato, da posodijo glas tistim, ki se jih sicer ne sliši. Ne pa da po družbenem prostoru trobijo premierove želje. Ali da jih, kakor se vedno bolj dogaja, premier v zahvalo za diskvalifikacije in nižanje standardov javnega govora napaja z javnim denarjem.

Danes je jasno, čému je bilo namenjeno klestenje pri agenciji za knjigo in čemú diskvalifikacija pisateljev. V zadnjem primeru je šlo za besedo in njeno neulovljivo moč. Jasno je tudi, zakaj so danes na nogah javne univerze in akademiki: tudi tu gre za besedo, ki nosi védnost. Ni ji mar za pohlepne lisice in lisjake, ki odrekajo veljavo sladkemu grozdju védnosti, ker pač ni v dosegu njihovih zmožnosti.

Skupnih imenovalcev besede je dovolj. Tudi na drugi strani te norije je skupni imenovalec – in ta se ne imenuje kriza. Kdor se ga ustraši in se mu podredi, je že uplenjen. Še več: je že duhovno mrtev.