O povezovanju v kmetijstvu: blišč in beda

V mavrici dogodkov, ki so zaznamovali letošnjo največjo in za pridelavo hrane najpomembnejšo domačo sejemsko prireditev, se je zlilo vse dobro in slabo v slovenski kmetijsko-živilski panogi. Pod plaščem blišča in zelo velikega obiska, ob katerem se je smejalo organizatorjem Agre 2014, so se vsem, ki so to želeli, ponujale možnosti odkrivanja pravih poti do uspešne podjetniške zgodbe.

Sodeč po obiskanosti številnih strokovnih posvetov in okroglih miz, na katerih so poleg tistih, ki so jih organizirali, še največkrat sedeli povabljeni strokovnjaki z različnih področij in novinarji kot prenašalci slišanih informacij, se ni bati kakšnih temeljitih premikov v slovenski kmetijski praksi. Že leta smo »prisiljeni« poslušati dejstva, da v majhni in za povrhu še kmetijsko-pridelovalno razpršeni ekonomiji ni mogoče realno upati na izdatnejšo pridelavo in še manj na opaznejše povečanje ekonomske učinkovitosti celotne dejavnosti, če posamezniki v njej ne bodo dovzetni za sprejetje novosti, če ni pripravljenosti za konkretno sodelovanje in povezovanje ... Da je preprosto treba stopiti korak naprej od »zadovoljstva« s subvencijsko politiko, ki je v naših razmerah prej potuha kot spodbuda zato, da bi izboljšali preskrbo trga s slovenskimi pridelki. Da bi vrtcem, šolam in drugim javnim ustanovam zagotovili več lokalno pridelane hrane, ni dovolj, če imamo sprejet predpis, ki omogoča tako preskrbo. Zanjo mora biti dovolj ponudnikov oziroma količin želenih živil. Ob podatku, da je nabavni trg v javnih zavodih vreden približno 140 milijonov, se gotovo izplača združiti moči.

Dokler se to ne bo zgodilo, bodo v prazno tudi pozivi, da bi morali najranljivejšim skupinam prebivalstva ponujati več ekološko pridelane hrane iz bližine. Poleg tega da se povpraševanje po ekološko pridelanih živilih povečuje in da pridelovalcem kljub njihovim višjim cenam očitno ni težko najti kupcev, se zdi, da nimajo niti potrebe po širjenju svoje prodajne mreže. Še več, nekaterim iznajdljivim posameznikom je povpraševanje po ekoloških živilih tako zelo dalo podjetniška krila, da svojo količinsko ponudbo dopolnjujejo tudi z vse prej kot pošteno prakso.

Druga zgodba, ki poudarja pomen združevanja in skupnega nastopanja na trgu, so sadjarji. Strah pred posledicami ruskega embarga za živila iz EU, jih je zelo hitro poenotil v kampanji za spodbujanje porabe slovenskih jabolk. Če bi vsak prebivalec pojedel samo po jabolko več na teden, bi bili iz vode, pravijo kreatorji kampanje »Jejmo slovenska jabolka«. Z njo merijo tudi na večjo porabo drugega sadja in zelenjave iz slovenskih logov, pri čemer pa priznavajo, da je ozaveščanje večplastno. Za začetek morajo razčistiti kar pri sebi, da bodo porabnikom ponujali le zares kakovostna jabolka. Taka, da jih bodo z veseljem jedli otroci v vrtcih in šolah ali pa bodo po njih z veseljem posegali tudi gostje v restavracijah zdravilišč, hotelov ... V sosednji Italiji, denimo, to že dolgo vedo.

Kaj vse so že zamudili slovenski sadjarji, je prav ob ruskem embargu v teh dneh razkrila tudi napoved, da bodo pomoči, ki jo napovedujejo evropskim sadjarjem iz Bruslja, deležne organizacije proizvajalcev. V Sloveniji pa take organizacije še ni.