Tiskane izdaje
Za prijaznost se zdi, da je čisto iz mode. Da je bolj stvar bontona kot človeškega duha. Odraščamo v svetu, ki nas prepričuje, in v kar skrivoma tudi verjamemo, da je prijaznost vrlina poražencev. Zakaj smo tako zelo skeptični do ene najbolj osnovnih človekovih lastnosti?
Psihoanalitik Adam Phillips in zgodovinarka Barbara Taylor sta že pred leti izdala knjižico z naslovom On Kindness (O prijaznosti), v kateri ugotavljata, da v času svobodnega trga, pohlepa in prevlade sebičnega gena, sočutje in prijaznost vidimo kot slabost ali narcisizem. Kot pišeta, kapitalizem ni ravno sistem za dobrosrčne, saj ljudi deli na zmagovalce in poražence ter zato načrtno goji in spodbuja tekmovalnost ter neprijaznost. Že pri otrocih.
Prijaznost povezujemo z dobroto. Kadar razmišljamo o dobremu človeku, se spomnimo na mater Terezo, na dalajlamo, Nelsona Mandelo - ljudi z idejo. Kadar razmišljamo o dobrem človeku, ki ga poznamo, mu radi rečemo dobrodušnež, kot da bi šlo za klovna ali vaškega posebneža.
Prav tako se danes ljudje veliko raje ukvarjamo sami s sabo kot z drugimi, pestujemo svoje strahove, depresije, dolgočasje, pomanjkanje ciljev in jih spreminjamo v trendovsko potrošniške želje. Saj nas prepričujejo, da nam bo, če bomo imeli nov avto, nove čevlje, nov telefon, laže, da se bomo počutili bolje. Pozabili smo verjeti v človeški kapital.
Prijaznost je mlajša sestra empatije oziroma sočutja. To je naša sposobnost, da razumemo ranljivost drugih. In da jim pomagamo. Donald Winnicot, angleški psihoanalitik, je za prijaznost dejal, da je znak zdravega človeka, saj priča o naši zmožnosti, da se znamo vživeti v misli, občutja, želje ter strahove drugega in da dovolimo, da se tudi drugi vživijo v nas.
Oziroma, kot bi to razložili nevrologi, se v našem čelnem režnju »svetijo« tako imenovani zrcalni nevroni. Kadar recimo gledamo nekoga, ki je jezen ali srečen, se z omenjenimi nevroni v naših možganih aktivirajo isti predeli kot takrat, kadar smo sami srečni in jezni. Zrcalni nevroni nas povežejo v skupnost. V drugem najdemo sebe in v sebi drugega. Ko beremo roman ali gledamo film, se v naših možganih sproži enak odziv, kot da se nam je imaginarni dogodek resnično zgodil. Zato je umetnost tako dobra naprava za treniranje naše empatije. Zrcalni nevroni so pomemben pripomoček za vživljanje v občutja drugih, za razširjanje naše domišljije, naših čustev.
Empatijo poznajo tudi živali. Svetovno znani primatolog Frans de Waal, ki je proučeval velike opice, je videl, kako so šimpanzi manj spretnim pomagali pri plezanju in kako so, kadar je močnejši šimpanz napadel manjšega, tolažili poraženca in niso trepljali zmagovalca, tako kot bi to storili preračunljivi ljudje.
Kadar govorimo o velikih človeških vrlinah, kot je to recimo pravica, se lahko zapletemo v vesolje abstrakcij in razlag, prijaznost oziroma neprijaznost pa v vsakdanjem življenju takoj prepoznamo. Prav zato, ker gre za preprosto vrlino, o kateri je recimo Montaigne dejal, da ne stane nič in kupi vse. Ampak že vsak amaterski psihiater bi znal povedati, da je neprijaznost lastnost nesamozavestnih ljudi, ki se bojijo tako svoje nesposobnosti kot drugih ljudi. Spomnite se, kako se mnogi, ki recimo napredujejo v službi, čez noč spremenijo v neprijazne arogantneže. Zakaj že? Zato ker imajo, kot mislijo, moč? Ja, in? Morda jih je samo strah, da bi nekdo stopil čisto blizu k njim in v njih zagledal praznino. Že Seneka, Nitezsche in Kant so v času, ko se je filozofija še ukvarjala z moralnimi vprašanji, veliko pisali o teh stvareh in takšnih opažanjih.
Seveda obožujem inteligentne skeptike in godrnjavce, nesramni francoski natakarji so zame simbol Pariza prav tako kot Louvre ali Eifflov stolp. Eden mojih najljubših filmskih prizorov je na primer tisti, ko v filmu Gran Torino glavni junak, ki ga igra imenitni Clint Eastwood, sedi na svoji verandi in kot besni buldog tiho renči na vsakogar, ki se sprehodi po cesti, ki pelje mimo njegove hiše.
Ampak čisto zares in brez kakršnihkoli newagerskih afnarij je prijaznost taka nezaraščena stezica, ki vodi do boljšega predvsem pa srečnejšega človeka. Kar spozna tudi godrnjavec iz verande v filmu Gran Torino. Temu spoznanju morda pravimo modrost.
Ljudje večkrat zavidamo drugim njihov uspeh, denar, slavo, ampak v bistvu je tisto, kar resnično in nezavedno najbolj zavidamo nekomu drugemu prav prijaznost, ker sta prijaznost oziroma dobrota najbolj jasna pokazatelja tega, da je nekdo zadovoljen s svojim življenjem, da se ime lepo, da uživa v sebi in z drugimi.
