Tiskane izdaje
Vsako novo preiskovalno razkritje pokaže, kakšna razvejena mreža skrivanja denarja, davčnih utaj in izogibanja plačevanju davkov je po svetu nastala v zadnjih desetletjih. To še poglablja nezaupanje v sistem. Nastaja občutek, da so premožni, privilegirani in multinacionalke posebna, nedotakljiva kasta.
Tako je plačevanje čedalje višjih davkov očitno zadeva, s katero se morajo ukvarjati bolj ali manj le še navadni državljani. To stanje izkoriščajo populisti vseh barv. Ob vsakem razkritju v politiki nastane nov vihar, a nekaj mesecev pozneje pri seštevanju ukrepov, ki so sledili, na mizi ni veliko stvari.
Očitno je, da v boju za davčno poštenost še zdaleč ni bilo narejenega dovolj. V EU, ki se predstavlja kot zastavonoša, poskuša Bruselj prepričati članice, da bi se morale resneje lotiti zadev. A niti najbolj očitnega nezakonitega poslovanja v davčnih oazah, ki so že dolga leta znane vsem, se še ne da zavreti.
In napredek EU ne bo zadoščal, dokler ne bo nastala globalna koalicija. Navsezadnje, na področju bančne skrivnosti so se stvari razvijale hitro. Po pritisku Washingtona švicarski bankirji nimajo več zadržkov, ko morajo ameriški davkariji poslati zahtevane informacije.
Tudi davčne oaze bi morali izsušiti s pritiskom in zagotoviti, da skrivanje denarja v tistih jurisdikcijah, ki ne bodo voljne sodelovati, obvelja za moralno zavržno ravnanje. Po zadnjem razkritju bo imela politika še en izgovor manj za zavlačevanje pri sprejemanju odločnejših ukrepov, tudi za večjo transparentnost.
Da bi bila prizadevanja EU verodostojna, bo seveda najprej morala pomesti pred svojim pragom. Kočljiva niso le britanska čezmorska ozemlja, ki delujejo kot davčne oaze, ampak tudi sama davčna prijaznost do multinacionalk v najbogatejših članicah, denimo v deželah Beneluksa. Tudi zgodba o Irski in Applu je skoraj neverjetna.
Bahami so daleč le geografsko.
