Oblastni praktikum

Je ministrstvu res zmanjkalo denarja ali je kdo preprečil njen odhod?

Objavljeno
14. september 2013 19.18
USA-SECURITY/SNOWDEN-EMAIL
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Pred slabima dvema mesecema je bila, v šumu obremenjenosti z dnevno politiko, komolčarjenja ter splošne obsedenosti z Murgl(j)ami, skoraj neopaženo informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar imenovana za članico ekspertne skupine EU-ZDA. Ta naj bi preverjala trditve žvižgača Edwarda Snowdna o prisluškovanju ameriške tajne službe NSA vsem in vsakomur, še posebno pa drugim vladam in mednarodnim organizacijam.

Dolgočasnosti opisa navkljub je šlo za dokaj veliko stvar. Člane komisije sta skupaj izbirala Bruselj in Washington, Snowdnove trditve, ki sta jih razkrivala predvsem britanski Guardian in nemški Spiegel, pa so bile tako zelo obremenjujoče za ameriško vlado, da se je za trenutek zdelo, da se obetajo resni premiki.

Še več. Marsikdo, najbrž pa še posebno tisti, ki so se kdaj znašli na napačni strani palice, s katero slovenski informacijski pooblaščenec kaznuje zlorabo osebnih podatkov, je Američanom naravnost privoščil, da se jih bo lotila prav Pirc Musarjeva.

No, v tednu, katerega konec držite v rokah, je vse skupaj padlo v vodo. Namesto da bi jutri skupaj z evropskimi kolegi odpotovala v Washington, je Nataša Pirc Musar odstopila kot članica komisije, ker – pazite – nihče ni bil pripravljen plačati letalske vozovnice v ameriško prestolnico. Uradni odgovor ministrstva za pravosodje je bil, da si zaradi varčevalnih ukrepov ne morejo privoščiti tega stroška in da bodo povprašali evropsko komisijo, ali lahko primakne kakšen evro.

Če prevedemo: ministrstvo, ki je Natašo Pirc Musar imenovalo v komisijo, katere naloga je preiskava verjetno najbolj obsežnega primera špijonaže in kršenja zasebnosti v zgodovini, je na lepem ugotovilo, da je brez denarja. Razlagi sta zgolj dve, ena slabša od druge.

Mogoče je, da so si na ministrstvu zgodbo o pomanjkanju denarja gladko izmislili. Ne nazadnje so Snowdnova razkritja v zadrego spravila tudi marsikatero evropsko vlado, še posebno britansko in nemško, ki sta veselo sodelovali pri prisluškovanju. In če drži, da Snowdnova razkritja za ministrstvo za pravosodje niso presenetljiva, potem je tudi mogoče, da je z ameriškega (ali katerega drugega) veleposlaništva prišel prijazen namig, češ da bi bilo bolje, če Nataša Pirc Musar ostane v Ljubljani.

A še bolj verjetno je, da je ministrstvu res zmanjkalo denarja. Zadnjih nekaj let je namreč praksa, da se enkrat jeseni državni proračun »zapre«, se pravi, da se prepove prevzemanje novih oziroma nenačrtovanih obveznosti. V to kategorijo verjetno spada tudi letalska vozovnica za Natašo Pirc Musar. To pa vam pove vse o tem, kako pomembna je za to državo elektronska varnost njenih državljanov in – ne nazadnje – nje same.

Varovanje zasebnosti je eden temeljnih postulatov sodobne države. Najsibo to stanovanje, elektronska pošta ali mobilni telefon, država ne sme brez razloga vohljati za vami. Tuja država še toliko manj. Zgolj državljan, ki je lahko relativno prepričan o svoji zasebnosti, lahko brez skrbi črpa socialne pravice in uporablja javne servise in se po potrebi bori za njihovo ohranitev ter kritizira vsakokratno oblast.

Povedano drugače: če bo država (ali kdo drug) o vas vedela vse, se boste zelo težko postavili zase, ko bo to res potrebno. To velja tako v odnosu državljana do države kot v meddržavnih odnosih. In če je stališče ministrstva, da »prisluškovanje ni nobeno presenečenje«, torej da tako pač je, se lahko resno vprašamo, kaj je v bistvu namen protikriznih varčevalnih ukrepov. Gospodarski in socialni razcvet ali vzgoja poslušnežev, ki ubogajo vsakokratnega gospodarja?

Benjamin Franklin je dejal, da si tisti, ki se bodo v zameno za malo več varnosti odrekli delu svobode, ne zaslužijo ne enega ne drugega in bodo izgubili oboje. No, nas ne o enem ne o drugem ni nihče zares vprašal. A kljub temu počasi in vztrajno izgubljamo oboje.