Obliž za visoko šolstvo

Ob novici, da se je Turkovo superministrstvo vendar odpovedalo nameri, da bo samo izbiralo člane sveta visokošolske agencije Nakvis, ki z akreditacijami in evalvacijami zagotavlja kakovost našega visokega šolstva, si je visokošolska sfera lahko globoko oddahnila. To je bil namreč po dolgem času prvi znak, da v omenjenem ministrskem resorju in vladi niso povsem izgubili posluha za opozorila ter zahteve javnega visokega šolstva.

Toda v preteklih mesecih je bilo že več kot dovolj priložnosti, da bi lahko dojeli, kako zelo bi takšna novela, ki bi verjetno tudi onemogočila sprejetje Nakvisa v mrežo evropsko akreditiranih visokošolskih agencij, prizadela veliko večino visokošolske sfere. A je vse do seje matičnega odbora pred zadnjo obravnavo v DZ ministrstvo vztrajalo pri tem predlogu. Pravzaprav še vztraja, saj so, kot piše v izjavi za javnost, to vprašanje le preložili na čas, ko bo moral DZ obravnavati tudi financiranje visokega šolstva v skladu s presojo ustavnega sodišča.

Zakaj je ministrstvo vsaj začasno popustilo pri Nakvisu, čeprav bi glasovalni stroj v DZ gotovo sprejel tudi prejšnje besedilo novele? Minister Žiga Turk je razkril, da so to naredili »tudi zato, da bi izboljšali medsebojno zaupanje in pripomogli k duhu sodelovanja, h kateremu je pozval na novo izvoljeni predsednik republike Borut Pahor«.

Ni pa minister povedal, ali bodo to upoštevali še na kopici drugih področij, ki upravičeno zaostrujejo odnos med vlado in univerzami. V duhu dobrega sodelovanja bi se vlada lahko odpovedala tudi nadaljnjemu zniževanju visokošolskega proračuna. Kakšen smisel ima vrhunska akreditacija programov, ki jih zaradi pomanjkanja denarja ni mogoče ustrezno izvajati?

Za večje medsebojno zaupanje bi državni zbor iz naftalina lahko potegnil tudi lani sprejeti nacionalni visokošolski program, ki od prihoda nove vlade sicer formalno še vedno velja, vendar zanj drži enako kot za že omenjeni sklep ustavnega sodišča: obstaja, a se ne uresničuje.

Ne nazadnje pa si drugačen odnos zasluži tudi svet za visoko šolstvo (SVŠ), ki bi moral biti vladni svetovalni organ, a ga je resorno ministrstvo več mesecev ignoriralo. Morda zgolj zato, ker ta svet ni bil konstituiran v mandatu sedanje vlade. To je predsednika SVŠ Francija Pivca prisililo k odstopu. Nič čudnega, da je vmes obupala tudi visokošolska sfera in je imel Pivčev naslednik, bivši rektor mariboske univerze prof. dr. Ivan Rozman, velike težave s prvim sklicem. A tudi minulo sredo, na prvi seji SVŠ v tem letu, na kateri so obravnavali prejšnje besedilo visokošolske novele, ni bilo srečnega konca. Zaradi praznega leporečja v sklepih SVŠ namesto kritične ocene novele v razpravi so sejo protestno zapustili študentski predstavniki.

Morda je prav ta polomija, skupaj z nedavnimi protesti univerz, in ne Pahorjeva izvolitev, razlog za spremembo vsebine novele. A razlogi res niso pomembni, če le naznanjajo neke nove čase.