Obljubimo višji davek

Ali se je svet zaradi krize obrnil čisto na glavo, smo se vprašali, ko se je gospodarska zbornica zavzela za višji davek na dodano vrednost, torej na potrošnjo. Prav v tej ustanovi smo novinarji od njenih članov namreč že dostikrat slišali, da s črnogledimi poročili o recesiji prebivalstvo spodbujamo k varčnosti in ga odvračamo od nakupov, medtem ko gospodarstvo nujno potrebuje nova naročila.

Pred decembrskimi predčasnimi volitvami, ki bodo določile nova razmerja moči v zakonodajni in izvršni oblasti, je videti, da bodo stranke na davčnem področju tokrat morda res ubrale drugačen pristop – bliže gospodarski zbornici – in bodo obljubljale višje davke namesto nižjih. Vsaj pri davku na dodano vrednost utegne biti politika bolj pogumna in samozavestna, ker višjim stopnjam ne nasprotujejo niti ugledni ekonomisti, ki jih slovenska javnost rada sliši.

Raziskovalci Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani se v novi študiji o mednarodni primerjavi davkov sicer ne izrekajo ne za višjo stopnjo obdavčitve z davkom na dodano vrednost ne proti njej, ugotavljajo pa, da je Slovenija v manjšini držav, ki zadnja leta po razmahu krize pri tem davku ni zvišala stopenj.

V Evropski uniji se je povprečna stopnja davka na dodano vrednost zvišala z 19,8 odstotka v letu 2009 na 20,7 odstotka v letošnjem letu. Tudi razprave o slovenski dohodnini, kolikor jih pač je, niso več osredotočene na nove davčne olajšave, ampak na vprašanje, kaj narediti na vrhu trirazredne lestvice iz leta 2006. Minister za finance Križanič je moral skoraj bežati pred svojimi, ko je prednje prinesel nove stopnje za bogatejše sloje.

Ob veljavni lestvici se za obdavčitev po najvišji stopnji še zdaleč ni treba uvrstiti med najbogatejše državljane. Raziskovalci z ekonomske fakultete ugotavljajo, da se letos slovenski zavezanec v obdavčitev z najvišjo stopnjo po nacionalni lestvici uvrsti že s 15.269 evri davčne osnove, Avstrijec z najmanj 60.000 evri osnove, Italijan pa s 75.000 evri. Javnost pričakuje še kakšen dodaten dohodninski razred s stopnjo nad 41 odstotki. Niti novi davek na nepremičnine (najbrž) ne bo za večno ostal v predalih; nižje stopnje obdavčitve od veljavne ni mogoče pričakovati. V strankah že govorijo tudi o višjem davčnem bremenu za lastnike nepremičninskega luksuza, morda pridejo na vrsto še druge razvade.

Po predvolilni zagnanosti za nove zamisli na davčnem področju pride na vrsto tipanje javnega mnenja – vprašanja, odgovori in izračuni o tem, kako visoko je še mogoče nastaviti stopnje obdavčitve, da ne bo škoda večja od koristi. Takrat se vsak politik spomni, da bo volivca potreboval tudi pri naslednjih volitvah. A kaj, ko denarja v blagajni že dolgo ni bilo tako malo, kakor ga je zdaj. Morda bomo tokrat poslušali sladke obljube o višjih davkih.